SATURNIN, (+ okoli 303) god: 29. november

Ime Saturnus izvira iz latinske besede »sator«, ki pomeni sejalec. Rimljani so svojemu božanstvu setve in žetve dali ime Saturn in njemu v čast so vsako leto od 17. do 23. decembra v Rimu prirejali praznične dneve, imenovanje saturnalije. Imeli so veselice, na katerih so gospodarji stregli svojim sužnjem, sodišča so bila zaprta, prekinile so se tudi vojne. Ime tega božanstva je s svojim življenjem in smrtjo posvetil tudi svetnik z imenom Saturnin. Bil je rimski duhovnik, doma iz Kartagine v severni Afriki. Skupaj z diakonom Sosinom je bil za časa cesarja Dioklecijana, zaradi krščanske vere, obsojen na hudo tlako. Čeprav je bil že prileten, je moral voziti pesek za gradnjo Dioklecijanovih toplic. Pri vsem tem napornem delu pa je našel čas, da je tolažil sotrpine in jih, bolj z zgledom kot z besedo, spreobračal h krščanski veri. Ko so stražarji to opazili, so ga zatožili predstojnikom, ti pa so ga izročili višjim oblastnikom, ki so ga obsodili na smrt.

KLEMEN RIMSKI, (+ okoli 101) god: 23. november

Klemen Rimski je bil za Linom in Anakletom tretji naslednik apostola Petra. Tako je bil četrti rimski škof in papež, ki je mlado Cerkev vodil v letih 92–101. Najbrž je on tisti Klemen, ki ga apostol Pavel pohvalno omenja kot svojega sodelavca v svojem pismu Filipljanom. Gotovo je osebno poznal apostola Petra in Pavla, z njima sodeloval in se navzel njunega apostolskega duha, kakor pričata njegovo pismo Korinčanom in njegova mučeniška smrt v izgnanstvu. Nesporno je njegovo pismo Korinčanom že v 2. stoletju med kristjani veljalo za poučni spis in so ga brali pri Božji službi. Klemen v njem z oblastjo rimskega škofa Korinčanom ostro ukazuje, naj bodo pokorni Cerkveni oblasti, ter graja njihovo prevzetnost in upornost. Pismo zaključuje dolga molitev, povzeta po bogoslužnem redu rimske Cerkve, in je dragoceno najstarejše pisano pričevanje Cerkve. Kot mnogi kristjani mlade Cerkve, je tudi Klemen dočakal mučeniško smrt. Usmrtili so ga tako, da so mu na vrat privezali sidro in ga utopili v Črnem morju.

MARTIN IZ TOURSA, (316–397) god: 11. november

Martin se je rodil v Panoniji, sedanji zahodni Madžarski. Proti volji staršev je z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je čakal šest let. Pri petnajstih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in  ga polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: »Vse, kar storite ubogim, storite meni.« Martin se je poslovil od vojaške službe in se odločil za duhovniški poklic. Želel je živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poiters, kjer je živel, postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v Toursu. Verniki in duhovniki so za novega škofa izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin skrben pastir svoje črede. Ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti začelo častiti kot svetnika.

LUCIJAN IN TOVARIŠI, (+ ok. 250)god: 22. oktober

Med mnogimi Lucijani, katere katoliška Cerkev časti kot svetnike in so bili večinoma mučenci iz prvih krščanskih stoletij, je najbolj poznan Lucijan Antiohijski, teolog in mučenec, čigar god obhajamo 7. januarja. 22. oktobra pa se spominjamo sv. Lucijana in petih drugih kristjanov, o katerih obstaja več martirologijev oziroma opisov njihovega mučeništva, ki pa se glede nekaterih podatkov med seboj razhajajo.  Skoraj vsi kot kraj njihovega mučeništva navajajo mesto Nikomedijo v maloazijski pokrajini Bitiniji, soglašajo tudi, da so umrli med preganjanjem cesarja Decija, okoli leta 250, na smrt pa jih je obsodil prokonzul Sabin. Cesar Decij je izdal odlok zoper kristjane, misleč, da bo rimska država trdnejša, če v njej obnovi staro državno vero – poganstvo. Toda cesar s svojim odlokom ni dosegel tistega, kar je želel. Preganjanje je trajalo manj kot poldrugo leto, kajti cesar Decij je poleti leta 251 padel v bojih z Goti in z njegovo smrtjo je bilo preganjanja konec. Glavni razlog njegovega neuspeha je bil, da je previsoko cenil moč poganstva, ni poznal življenjske moči krščanstva in ga je zato podcenjeval.