FRANČIŠKA RIMSKA (1384 – 1440),  god: 9. marec

Frančiška je bila iz plemenitega rodu, doma iz Rima. Že kot majhna deklica je v sebi začutila željo, da bi šla v samostan, toda oče jo je po tedanji navadi obljubil v zakon mlademu plemiču Lorenzu Ponzianiju. Duhovni voditelj ji je svetoval, naj se očetovi volji ne upira. Poročila se je, ko še ni dopolnila trinajst let. Dobila je moža, ki ji je bil duhovno soroden: srčno pobožen, v preizkušnjah vdan v Božjo voljo in poln spoštovanja do svoje soproge. Frančiška se je trudila, da bi zakonsko življenje združevala z resnično pobožnostjo. Njeni življenjepisci pravijo, da je vsak dan našla čas za molitev, zraven pa je bila skrbna gospodinja, svojim otrokom najboljša mati pa še blaga mati neštetim rimskim revežem ter več kot trideset let usmiljena strežnica v rimskih bolnišnicah. Rodila je šest otrok, od katerih so trije umrli kmalu po rojstvu, ena hčerka je umrla petletna, eden od sinov pa pri devetih letih. Starše je preživel samo Janez Krstnik in prav zanj je Frančiška žrtvovala svoje življenje. Ko mu je v bolezni stregla si je nakopala neozdravljivo bolezen.

ALBIN (469 – 550),  god: 1. marec

Rodil se je v mestu Vannes na severozahodu Francije. Starši so bili ugledni, predvsem pa odlični kristjani. Albinu so posredovali vero, ki je usmerjala njihovo življenje. Zapustil je dom in odšel v samostan. V samostanu so se ravnali po zgledu svetega Martina iz Toursa. Že zgodaj je bil vodilna osebnost svoje okolice in vsem zgled v meniškem življenju. Zato so ga leta 504 izvolili za opata v Tehilaku na jugu Bretonskega polotoka. Leta 529 je bil na željo ljudstva izbran za škofa v mestu Angers. Nerad je zapustil samostansko zatišje. Ko pa je bil sredi sveta, je pokazal enako odločnost in junaštvo, s kakršnim je svojo voljo podrejal ljubezni do Kristusa kot menih. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so se po nedavno sprejetem krstu šele uvajali v krščanske navade. Trudil se je olajšati bedo siromakom, če je bilo treba tudi v spopadih z bogataši in mogočneži, ki so bili kristjani le po imenu. Želel je, da bi škofje nastopali enotno, vendar ga pri tem niso vsi podpirali.

KONRAD IZ PIACENZE (+ 1351),  god: 19. februar

Izhajal je iz ugledne plemiške družine, po poklicu je bil vojak. Oženil se je in z ženo sta živela v skladnem zakonu. Rad je hodil na lov. Nekoč se mu je divjad, ki so jo gonili psi, skrila v gosto grmovje. Da bi jo prepodil, je zažgal goščavo. Strasten lovec ni pomislil, da utegne nastati velik požar. Močan veter je razširil ogenj po vsem gozdu. Ko je Konrad to videl, je zbežal in se skril v mestu. Že tedaj so bile v Italiji predvidene zelo stoge kazni za tiste, ki bi zakrivili gozdni požar. Meščani in mestni stražarji so pohiteli iz mesta, da bi prijeli požigalca. Zgrabili so nekega revnega človeka, ki so ga srečali v bližini pogorišča. Čeprav je zatrjeval, da ni on zažgal gozda, ga niso izpustili. Po tedanji navadi so ga zasliševali in izsilili od njega priznanje s tem, da so ga mučili na natezalnici. Ko je v mukah priznal, da je gozd res zažgal, so ga obsodili na smrt. Ko je to izvedel Konrad, se mu je zbudila vest. Šel je k mestnemu poglavarju in mu priznal, da je gozd zgorel po njegovi krivdi, in, da je pripravljen škodo poravnati. Toda s tem njegova vest še ni bila pomirjena. Sklenil je, da bo dal svetu slovo in začel spokorniško življenje. Svoj sklep je razodel ženi in prodala sta imetje, poplačala škodo, ki jo je bil povzročil požar, preostali denar razdelila samostanom in revežem ter šla v samostan.

APOLONIJA, (+ ok. 250), god: 9. februar

Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja, delovala je kot diakonisa, kar je razvidno v pismu o preganjanju kristjanov, ki ga je napisal škof Dionizij iz Aleksandrije škofu Fabiju v Antiohijo. V poročilu je zapisano tudi poročilo o mučeništvu Apolonije. Poročilo govori o tem, da so zgrabili vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo bodo živo zažgali, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela. Apolonija je zavetnica zobozdravnikov. Mnogi umetniki so jo upodobili v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom in kleščami v drugi. V Sloveniji je Apoloniji posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu.