TOMAŽ AKVINSKI, (1225–1274), god: 28. januar

Rodil se je na gradu Roccasecca blizu mesta Aquino, ki je na pol poti med Rimom in Neapljem. Njegov oče Landulf, ki je bil manjši fevdalec, je želel, da bi Tomaž postal opat bližnje sloveče benediktinske opatije Montecassino. Zato ga je komaj petletnega dal tja v šolo k menihom. Ti so bistrega dečka poslali v Neapelj, da bi študiral na tamkajšnji univerzi. V Neaplju je Tomaž spoznal brate pridigarje, ki se imenujejo dominikanci. Njihov način življenja ga je tako prevzel, da je proti pričakovanjem in proti volji svojega očeta sklenil postati dominikanski redovnik. Predstojniki so ga poslali na študij v Pariz. Na teološki fakulteti pariške univerze je predaval tudi Albert iz Kölna, ki je hitro spoznal Tomaževe sposobnosti. Pridobil ga je, da je preučeval znanost in misel stare Grčije, kakor jo je v svojih delih povzel veliki filozof Aristotel. Albert je hotel, da bi Aristotelovo misel vključili v krščansko kulturo, kar je Tomažu v popolnosti uspelo. Aristotelovo filozofijo je očistil poganskih prvin in razvil v luči svojih načel. Svoj teološki nauk je strnil v dveh zajetnih delih Summa theologica in Summa contra gentiles.

NEŽA, (+ okoli 304), god: 21. januar

Slovensko ime Neža izhaja iz latinskega imena Agnes; to pa razlagajo iz grške besede »agne« – čista, nedolžna ali iz latinske besede »agnus« – jagnje. Častijo jo kot zavetnico deviške čistosti, je pa tudi zavetnica vrtnarjev. Na slovenskih tleh je Neži posvečenih 20 cerkva. Po izročilu je bila doma iz plemenite rimske rodovine in že kot otrok krščena, v zgodnji mladosti je obljubila Kristusu vedno devištvo. Komaj je odrasla, je postala mučenka za Kristusa. Po vsej verjetnosti se je to zgodilo leta 304, za časa cesarja Dioklecijana, ki je odredil splošno preganjanje kristjanov. Deklici so po dolgem mučenju, zaradi neomajne vere, odsekali glavo. O mučeništvu poroča sv. Ambrož, ki je povzel poročila starejših kristjanov: »Stopila je pred krvnika, molila in sklonila tilnik. Navzoči so lahko videli, kako se je krvnik tresel, kot bi bil sam obsojenec, kako se je tresla roka rablju, kako mu je prebledel obraz iz strahu pred nepoznano nevarnostjo. Deklica ni kazala nobenega strahu. Tako imate v eni žrtvi dvojno mučeništvo;: mučeništvo devištva in vere. Ostala je devica in si pridobila še mučeništvo.« Truplo mlade mučenke so njeni starši pokopali na vrtu svoje pristave ob Nometanski cesti v Rimu.

PAVEL IZ TEB, (228–341), god: 15. januar

Pavel je bil doma iz Teb v zgornjem Egiptu, kjer se je rodil okoli leta 228 premožnim staršem, ki so mu omogočili, da se je izobrazil v grškem in egipčanskema slovstvu. Ob tisočletnici mesta Rim, leta 248, je cesar Decij hotel zavreti nevarno propadanje države. Zdelo se mu je potrebno, da v ta namen državljane zedini v stari državni religiji. Zato je prosti koncu leta 249 izdal ukaz, da morajo vsi rimski državljani javno darovati rimskim bogovom. To so morali storiti pred posebnimi komisijami, ki so izdajala potrdila vsem, ki so darovali. Mnogi kristjani so se po prigovarjanju in grožnjah vdali in so darovali bogovom. Tiste, ki se niso uklonili, so čakale hude kazni: smrt, zaplemba premoženja, ječa, izgon. Pavel se je preganjalcem ognil tako, da se je skrival najprej v bližini nato pa se je umaknil v puščavo, kjer je bilo življenje zelo trdo. Ko je preganjanje ponehalo, je kar ostal v puščavi. Živel je v votlini, kjer je šestdeset let vztrajal v premišljevanju in molitvi. Pred smrtjo je sam povedal Antonu Puščavniku, ki je prišel k njemu na obisk, da mu je Bog leta in leta pošiljal krokarja, ki mu je vsak dan prinašal hleb kruha. Umrl je leta 341, star 114 let. Takrat je bil ob njemu Anton Puščavnik, ki je šel v samoto po zgledu sv. Pavla. On ga je tudi pokopal.

BAZILIJ VELIKI, (330–379) god: 2. januar

Bazilij je bil mož globoke pobožnosti in temeljite izobrazbe; osebnost, polna odločnosti, zakonodajalec vzhodnega meništva, neustrašen branilec prave vere in cerkvenih pravic, vnet zagovornik cerkvene edinosti, organizator velikopotezne dobrodelnosti. V vsakem pogledu je bil velik mož, da si je po vsej pravici zaslužil vzdevek Veliki. Rodil se je v kapadokijski Cezareji v družini, iz katere je poleg njega izšla še četverica svetnikov. Šolal se je v Atenah, kjer se je srečal z Gregorjem Nacianškim in sklenil z njim zaupno prijateljstvo. Po končanem študiju se je vrnil v rodno mesto, kjer je zaslovel kot odličen učitelj. Zgled sestre, ki je svoje življenje posvetila službi drugim, je pripomogel, da se je Bazilij dal krstiti, potem pa je odšel v Egipt, kjer se je za dve leti pridružil menihom. Ko se je vrnil v domače kraje, je vse svoje premoženje razdelil ubogim in odšel v samoto. Iz samote so ga poklicali v rodno mesto Cezarejo, kjer ga je nadškof Evzebij posvetil v duhovnika, po njegovi smrti pa je bil izvoljen za škofa. Učeni škof, pisec globokih bogoslovnih razprav, je nemalokrat lastnoročno stregel revežem, ki so bili njegova velika ljubezen.