ADAM IN EVA, god: 24. december

Na dan pred božičnim praznikom se Cerkev spominja svetopisemskih prvih staršev človeškega rodu, Adama in Eve. Ime Adam pomeni »zemljan« ali »prebivalec zemlje«, ime Eva pa »tista, ki daje življenje« ali »mati vseh živih«. Ob njuni usodi spoznavamo resnico, da je za velik greh treba delati pokoro s trdim delom vse življenje. Dan pred božičnim praznikom ima simbolen pomen: srečujeta se stari Adam in novi Adam – Kristus, prva Eva in druga Eva – Marija. Njima, ki sta človeštvu nakopala prekletstvo, stojita nasproti Odrešenik in Marija kot soodrešiteljica. Cerkev v Adamovem grehu vidi »srečno krivdo«, ki nam je prinesla Odrešenika. Odrešeni in od Boga z njegovim lastnim življenjem hranjeni človek stoji višje, kot je stal prvi človek pred grehom. V Svetem pismu stare in nove zaveze je polno mest, ki se nanašajo na prvi človeški par. Evangelist Luka navaja Kristusov rodovnik do Adama, da bi pokazal, da je Kristus našega rodu. V pismih apostola Pavla je Adam simbol telesnega življenja in krivde, Kristus pa simbol opravičenja in nadnaravnega življenja.

JANEZ OD KRIŽA (1542–1591), god: 14. december

Janez je imel zelo revno in trdo mladost. Mati, ki je ostala sama s tremi otroki, ga je želela čim prej spraviti do kruha in je fantiča dala za vajenca pri raznih obrtnikih, kjer pa se ni obnesel. Dobro se je znašel med bolniki v neki zasebni bolnišnici, kjer se je tako izkazal, da mu je gospodar omogočil šolanje. Po ovinkih ga je Bog pripeljal tja, kjer ga je hotel imeti. V sebi je čutil klic, da se mora ves posvetiti molitvi in kontemplaciji, zato je leta 1563 vstopil v karmeličanski red. Štiri leta kasneje je bil posvečen v duhovnika. Bolelo ga je, ker se je v karmeličanski red vtihotapil posvetni duh, da se je oddaljil od prvotnih pravil in ostrosti. Ob zgledu Terezije Avilske se je lotil prenove reda. Vsi redovniki so sprejeli novo redovno ime, da že na zunaj pokažejo, da se začenja novo življenje. Janez si je izbral ime Janez od Križa. Tisti karmeličani, ki so že prej živeli posvetno, so šli tako daleč, da so Janeza vrgli v umazano samostansko ječo in ga na vse načine poniževali, on pa je ostal popolnoma miren. Zadnja leta je preživel v samostanu Ubeda, kjer je imel oblastnega predstojnika. Njegovo hudobijo je Janez vračal z dobroto. Uresničeval je svoje načelo: »Kjer ni ljubezni, jo vnesite, pa boste živeli v ljubezni.«

ANDREJ, apostol, (+ okoli 60) god: 30 november

Doma je bil iz Betsajde ob Genezareškem jezeru in skupaj z bratom Simonom Petrom se je preživljal z ribištvom. V času Jezusovega javnega delovanja evangeliji omenjajo Andreja ob treh priložnostih: ko so bili Peter, Andrej in Jakob z Jezusom na Oljski gori, so ga spraševali, kdaj se bo izpolnila njegova napoved o razdejanju Jeruzalema; preden je Jezus nasitil pet tisoč mož, je Andrej pokazal na dečka, ki je imel pet ječmenovih hlebov in dve ribi; ko so Grki želeli videti Jezusa, je Andrej njihovo željo sporočil Jezusu. Starokrščansko izročilo ve povedati, je po Gospodovem vnebohodu in prihodu Svetega Duha nekaj časa deloval v Palestini, nato pa je šel oznanjat evangelij med divje Skite ob Črnem morju, v Malo Azijo in Grčijo. Na stara leta je bil škof v grškem mestu Patras, kjer je med preganjanjem rimskega cesarja Nerona prišel pred sodišče. Po bičanju je bil obsojen na smrt na križu, postavljen v obliki črke X, ki se zato imenuje »Andrejev križ«.

CECILIJA, (+ okoli 200) god: 22. november

V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti opevala Boga. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil. Šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, zato ju je prefekt obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je obsodil na smrt še Cecilijo.