BRIGITA IRSKA (+ 523), god: 1. februar

Ta izredna žena je ob sv. Patriku, narodnem svetniku Ircev, najbolj češčena svetnica na »otoku svetnikov«. Že njeno rojstvo je bilo nekaj posebnega. Njen oče je bil premožen Irec, mati pa ena izmed njegovih suženj. Ko je zakonita žena izvedela za moževo nezvestobo, je izgnala sužnjo iz hiše, kakor nekdaj Sara sužnjo Hagaro. Bog pa je vse obrnil v dobro. Deklica je bila deležna lepe vzgoje pri dobri krščanski ženi. Že v zgodnji mladosti je bila izredno ljubezniv otrok. Srečo je iskala samo v dobrih delih, posebno rada je stregla revežem in zapuščenim ljudem. Lepota duše ji je sijala tudi z obraza in vabila ljudi, seveda tudi ženine. Da je ne bi več nadlegovali snubci, je Brigita svojega Božjega ženina poprosila, da je oslepela na eno oko in dobila nakaze po obrazu. Oče, ki jo je bil vzel k sebi, je izpolnil njeno srčno željo, da se je smela umakniti v samoto redovnega življenja. Obliko redovnega življenja je tedaj izbrala vsaka skupina Bogu posvečenih oseb svobodno, z vednostjo krajevnega škofa. Brigita je ob sebi zbrala najprej tri dekleta, nato pa je družba narasla. Ljudje so mislili o njej, da je vsa Božja in da v Bogu premore vse.

TIMOTEJ IN TIT (ok. 80), god: 26. januar

Dan po prazniku spreobrnitve apostola Pavla, se spominjamo njegovih učencev: Timotej in Tita. Pavel je na oba naslovil svoja tri pastoralna pisma: Timoteju dve, Titu eno. Timotej je bil rojen v Listri v Mali Aziji, takrat, ko je Jezus v Palestini nastopil svoje pastoralno delovanje. Apostol Pavel je najbrž že na svojem prvem apostolskem potovanju spreobrnil h krščanstvu Timoteja, njegovo mater in staro mater. Vzel ga je s seboj na misijonsko pot po Mali Aziji in od tam v Makedonijo. Ko je čutil, da se bliža čas njegovega odhoda, je svojega učenca Timoteja postavil za nadpastirja v Efezu. Tit je bil sin poganskih staršev, doma iz Antiohije. Krstil ga je sam Pavel. Ko je z Barnabom in drugimi sodelavci odšel na apostolski zbor v Jeruzalem (leta 48), je vzel s seboj tudi Tita. Njegova navzočnost je vsaj posredno pripomogla, da sta apostola Jakob in Peter podprla Pavlov predlog, da se pri oznanjevanju evangelija poganom ne nalaga zahtev judovske postave. Tit je spremljal Pavla na nekaterih njegovih misijonskih potovanjih.

VINCENCIJ (ok. 304), god: 22. januar

Vincencij je izšel iz ugledne družine. Njegov oče je imel čast konzula in je bil zaveden kristjan, zato je Vincencija že v rani mladosti izročil v vzgojo škofu Valeriju v Cezaravgusti, sedanji Zaragozi. Ko je odrastel, ga je škof posvetil v diakona. Škof je imel govorno napako, zato je Vincencij namesto njega oznanjal Božjo besedo, po poročilih z enako močjo kot nekoč diakon Štefan. V njegovem imenu je govoril tudi s cesarskim namestnikom Dacijanom, surovim in krutim človekom, ki je ob izbruhu Dioklecijanovega preganjanja kristjanov leta 204, dal zgrabiti škofa Valerija in njegovega diakona Vincencija. Vlekel ju je s sabo v Valencijo, kjer jima je sodil. Ko se jima je prilizoval in ju nagovarjal, naj darujeta bogovom, in ko jima je nato grozil z najhujšimi mukami, ker se za njegove vabljive besede nista zmenila, je Vincencij prosil škofa, če sme sodniku odgovoriti. Potem, ko mu je škof dovolil, je s svojo zgovornostjo izpričal svojo neomajno vero v Kristusa. Škof Valerij je bil izgnan v pregnanstvo, kjer je umrl leta 315, Vincencija pa so kruto mučili na natezalnici.

Hilarij (ok. 315–367), god: 13. januar

Zavedam se, da sem tebi, vsemogočni Bog Oče, v svojem življenju dolžan predvsem to, da o tebi govori vsaka moja beseda, vsaka moja misel. Razen tega mi govorniška sposobnost, ki si moi jo ti podaril, ne more prinesti nobene večje nagrade, kakor je ta, da z oznanjevanjem tebi služim in da ljudstvu, ki te ne pozna, ali krivovercu, ki napačno govori o tebi, razlagam, kaj si: Da si Oče.« To so uvodne misli iz razprave o Sveti Trojici, največjega dela Hilarija, ki je bil škof v mestu Poitiers in mu je papež Pij IX. leta 1851 podelil naslov cerkvenega učitelja. Pogumno je vztrajal v boju za čistost Kristusovega nauka. Kot bojevnik za pravo vero Hilarij ni bil prenapetež, temveč blag evangeljski mož, vreden svojega imena. Hilarij, namreč pomeni: vesel, sproščen, radosten. Odraščal je v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu se je dal krstiti skupaj z ženo in hčerko.