Nazarij, (480 – 557), god: 19. junij

Nazarij naj bi bil prvi koprski škof. Zato se na njegov god koprska škofija spominja posvetitve koprske stolnice. Stolnica je »mati vseh cerkva« v škofiji, ker je v njej sedež škofa, prvega učitelja vere in prvega pastirja Božjega ljudstva v krajevni Cerkvi. Nazarij je bil rojen v kraju Elpidum v okolici Kopra, kar je sedanji Boršt. Za škofa je bil posvečen leta 534, novoustanovljeno škofijo naj bi vodil 33 let. Njegove posmrtne ostanke so skrili pred napadi barbarskih narodov. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Juistinu II.) V 12. stoletju je mesto prišlo pod Benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (glava Istre). Leta 1380 so mesto oplenili Genovežani in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem. Na njem je v latinščini napisano: »To domovino ohranjaj in vodi, sveti Nazarij, ki veljaš za očeta in varuha Justinovega mesta.«

Anton Padovanski, (1195–1231), god: 13. junij

Rodil se je v Lizboni, glavnem mestu Portugalske. Pri krstu je dobil ime Fernando. Starši so ga poslali v stolniško šolo, zatem je vstopil v samostan redovnikov avguštincev, kjer je ostal dve leti. Ko mu je bilo šestindvajset let, je bil posvečen v duhovnika. Dve leti kasneje je srečal redovnike sv. Frančiška Asiškega in zaprosil za sprejem v njihove vrste. Kot frančiškan si je privzel ime Anton. Leta 1221 se je srečal s Frančiškom Asiškim, ki ga je dve leti kasneje imenoval za prvega profesorja teologije svojega mladega reda v samostanu v Bologni. Na tem mestu ni dolgo vzdržal. Sveta vnema ga je gnala v južno in srednjo Francijo, kjer je zaslovel kot od Boga navdihnjeni pridigar. Leta 1227 so ga izbrali za predstojnika frančiškanov v severni Italiji. Ko je bil te službe na lastno prošnjo razrešen, se je nastanil v samostanu sv. Marije v Padovi, kjer je pisal znamenite govore za svetniške praznike. 13. junija 1231 je izdihnil dušo, star komaj šestintrideset let. Anton velja za zavetnika zaročenih in poročenih, je pa tudi priprošnjik v težavah in stiskah.

Medard, (457–545), god: 8. junij

V otroških in fantovskih letih se je ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel malo globlje razmišljati o svojem življenju, je sklenil, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno, da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandois hoteli imeti za naslednika Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel enako kot prej: spokorno, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Obhodil je vse kraje svoje škofije, da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov. Ko je umrtl škof v mestu Tournayu, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je upravljal dve škofiji, ki sta se kasneje, v 12. stoletju, združili. Del nove škofije je bil še poganski, zato je Medard imel prav trdo delo, da je iztrebil malikovalstvo in ljudem oznanil evangelij ljubezni.

Ivana Orleanska, (1412–1431), god: 30. maj

Ivana je vztrajno trdila, da jo je v pomoč domovini poklical Bog in da se je pokoravala zgolj njegovi volji. Drugi pa so ji spodbijali njeno versko poslanstvo, jo razglasili za čarovnico in obsodili na smrt na grmadi. Že petindvajset let po njeni smrti je Cerkev uradno ugotovila, da so njeni sodniki nastopali krivično, s političnimi cilji. Cerkev je priznala veličino njene žrtve in jo postavila vsem vernikom za zgled. Že s trinajstimi leti je zaslišala Božji glas, ki jo je opominjal k zglednejšemu življenju in pogostem obisku cerkve. 6. marca 1429 se je pojavila na francoskem dvoru in omahljivemu kralju Karlu VII. dejala, da jo Nebeški kralj pošilja, da osvobodi Orleans izpod Angležev. Mesec dni kasneje je Ivana pregnala Angleže in osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. Leta 1430 je padla v roke Angležev, kjer so ji sodili pod vodstvom škofa Petra Cauchona. Kljub temu, da ni bilo niti najmanjše podlage za obsodbo so jo zaradi krivoverstva in čarovništva obsodili na smrt na Grmadi.