DIONIZIJ, (+ 285), god: 9. oktober

Sveti Gregor iz Toursa poroča o njem, da ga je papež Fabijan okoli leta 250 s šestimi drugimi škofi poslal iz Rima v Galijo, sedanjo Francijo, kjer je skupaj z duhovnikom Rustikom in diakonom Elevterijem umrl mučeniške smrti, vendar je poročilo o njegovem mučeništvu legendarno. Novejša raziskovanja so ugotovila, da so Dionizija iz Pariza zamenjali z Dionizijem iz Aten, o katerem poročajo Apostolska dela. Dionizij, prvi pariški škof, ki ga uvrščajo v skupino štirinajstih pomočnikov v sili, je eden od zavetnikov Francije in zavetnik Pariza. Po vsej verjetnosti je on postavil prvo krščansko Cerkev na otoku sredi reke Seine. Poročilo o njegovem mučeništvu je sicer okrašeno z legendarnimi dodatki, zanesljiv pa je podatek, da je bil s svojimi tovariši v trpljenju obglavljen na Montmartru leta 285. Pokopan je v benediktinski cerkvi v opatiji Saint Denis. Dionizija upodabljajo v škofovski obleki z odsekano glavo v desnici. Ker je bil obglavljen, ga časte kot zavetnika proti glavobolu.

MATEJ, apostol, (+ ok 69), god: 21. september

Preden ga je Gospod Jezus poklical je Matej opravljal službo cestninarja v Kafarnaumu. Ta poklic je bil pri Judih na slabem glasu: cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Dejstvo, da se je Jezus ozrl nanj, ga je tako prevzelo, da je brez oklevanja pustil vse in šel za njim. Gospoda je spremljal po Palestini, vpijal je njegove besede in strmel nad njegovimi deli. Po Jezusovi smrti, vstajenju in vnebohodu si je zadal nalogo, da svoje rojake prepriča, da je Jezus iz Nazareta pravi Mesija, ki so ga napovedovali preroki stare zaveze. Staro izročilo pripoveduje, da je apostol Matej dolgo časa deloval v Etiopiji, kjer je spreobrnil veliko ljudi, celo samega kralja z vso družino, potem, ko je obudil od mrtvih njegovo lepo hčerko Ifigenijo. Ta je po prejemu krsta naredila zaobljubo devištva in je zavrnila novega kralja Hirtakusa, ki se je hotel z njo poročiti. Kralj se je razsrdil na apostola Mateja, češ da ji je on vtepel v glavo te misli, in ga je dal prebosti s sulico, ko je obhajal sveto mašo.

REGINA (+ ok. 300), god: 7. september

Regina je bila doma iz Burgundije v Franciji. O njej je znano zelo malo. Njeno življenje in njeno mučeništvo sta obdana z legendami. Zelo verjetno je, da je darovala življenje za Kristusa okoli leta 300 pri mestu Alise, v sedanji Franciji in v tedanji Galiji. Z najrazličnejšimi mukami so jo oblastniki hoteli pripraviti do tega, da bi zatajila svojo vero. Regina je junaško vztrajala, zato je bila obsojena na smrt z obglavljenjem. Pobožna legenda pripoveduje, da je bila Regin hčerka uglednega moža iz Burgundije, ki pa je bil zakrknjen pogan. Mati je ob njenem rojstvu umrla, zato je oče deklici poiskal dojiljo, ki je živela na podeželju in je bila kristjanka. Deklico je dala krstiti in pripovedovala ji je o Jezusu in številnih junaških mučencih, ki so umrli iz ljubezni do njega. Ko je oče prišel po svojo hčerko, je bil silno ponosen, kajti razcvetela se je v pravo lepotico. Veselil se je, da bo sodelovala bližnjih poganskih praznovanjih, ki so bila v mestu vsako leto. Regina je očetu povedala, da je kristjanka in rekla, da noče sodelovati na poganskih praznovanjih. Oče jo je v navalu jeze napodil od doma. Regina je sklenila, da bo odslej živela kot puščavnica.

NAZARIJ (480–557), god: 19. junij

Koprska stolnica je bila vedno posvečena Marijinemu vnebovzetju, kot mnogo starejših cerkva na slovenskih tleh. Stolnica je »mati vseh cerkva v škofiji«, ker je v njej sedež – stol škofa, prvega učitelja vere. Sveti Nazarij pa je bil vedno češčen kot zavetnik mesta. Prva koprska stolnica naj bi bila na tem mestu zgrajena že v 9. stoletju. Izročilo govori, da je bil Nazarij rojen v kraju Elpidum v okolici mesta; nekateri menijo, da v sedanjem Borštu. Nazarij je bil prvi škof mesta Koper. Za škofa je bil posvečen leta 524, novoustanovljeno koprsko škofijo pa naj bi vodil 33 let. Ko je umrl, je bil pokopan v svoji stolni cerkvi Matere Božje. Pred napadi barbarskih narodov so njegove posmrtne ostanke skrili. Odkrili so jih več stoletij pozneje, ko se je nekdanji Kapris preimenoval v Justinopolis (po bizantinskem cesarju Justinu II.). V 12. stoletju je mesto prišlo pod benečane in vedno bolj se je uveljavljalo ime Capodistria (glava Istre). Leta 1380 so Genovežani mesto oplenili in odnesli v Genovo tudi relikvije sv. Nazarija. Šele leta 1422 je koprski škof Jeremija Pola dosegel, da so jih vrnili. Shranjeni so v marmornatem sarkofagu za škofovim sedežem.