FLORJAN (+ ok. 304), god: 4. maj

Iz življenja svetega Florjana vemo le malo zanesljivega. Bojda se je rodil v bližini današnjega Dunaja. Po rimskem martirologiju je bil rimski uradnik v mestu Celtium, današnjem St. Poltnu. Med preganjanjem kristjanov za časa cesarja Dioklecijana je tudi v rimski provinci Norik izšel ukaz, da mora vsakdo darovati rimskim bogovom ali pa umreti. Državni namestnik Akvilinij je poskrbel za strogo izvajanje tega ukaza tudi v Noriku. Florijan je bil kot rimski vojaški uradnik tisto leto pri posadki V Laurichu. Akvilinij je lovil kristjane po vsem Noriku. Ko je Florijan, ki je bil nekaj časa odsoten, to izvedel, se je vrnil v mesto, da bi preplašenim kristjanom vlil poguma s svojim zgledom. Ko se je vračal v mesto, je srečal četo vojakov, ki jo je poslal Akvilinij. Florijan je vojakom takoj priznal, da je kristjan. Prijeli so ga in odvedli pred Akvilinija, ki ga je skušal pregovoriti, naj daruje bogovom. Florijan je to odločno zavrnil in je neustrašeno priznal svoje krščansko prepričanje. Akvilinij je vojakom ukazal, naj Florijana prebičajo in trgajo meso s pleč z ostrim železom. Florijan je to mučenje prestal. Florijana so po mučenju vrgli v reko Enns.

EZEKIEL (+ 571 pr. Kr.), god: 10. april

Ezekiel je bil po poklicu duhovnik, kot njegov oče. Njegovo ime pomeni »močan je Bog«. Kot mlad duhovnik je opravljal službo v jeruzalemskem templju. Leta 597 pr. Kr. je s kraljem Joahinom prišel v babilonsko sužnost. Za preroka je bil poklican leta 593, deloval pa je vse do svoje smrti, leta 571. Ezekielovo preroško poslanstvo je mogoče deliti na dve obdobji: prvo obsega sedem let od leta 593, ko je bil poklican za preroka, do leta 586, ko je padel Jeruzalem; drugo pa čas po padcu svetega mesta do prerokove smrti. V prvem obdobju je napovedoval Božjo kazen zaradi malikovanja in nemoralnega življenja. Bil je neizprosen varuh Božjih zakonov. Ko so se njegove grozeče prerokbe uresničile, pa Ezekiel nastopa kot tolažnik nesrečnega ljudstva in v apokaliptičnih videnjih napoveduje odrešenje in vrnitev ljudstva iz sužnosti. Najbolj pomembno je njegovo videnje o kosteh, ki vstajajo in se oblikujejo v živo telo: to je podoba vstajenja judovskega ljudstva v novo svobodo, obenem pa tudi zametek vere v vstajenje od mrtvih. Ezekiel je umrl kot mučenec. Nekateri domnevajo, da so ga kamnali, drugi pa, da je bil razčetverjen.

ANGELA MERICI (1474 – 1540), god: 27. januar

Ustanoviteljica uršulink ni sveta Uršula, ampak sv. Angela Merici, ki se je rodila kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. V mladosti je vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo sestro, ki je pred nedavnim umrla. Ta ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla. Ob tem videnju se je zavedla Božjega posega v svoje življenje. Stopila je v frančiškanski tretji red, ker je bilo tam lažje priti do pogostnega svetega obhajila, kar ni bilo običajno za tedanje čase. V mestu Brescia se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje »Božja ljubezen«, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je zbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po sveti Uršuli, zato se po njej članice tega reda imenujejo uršulinke.

SEBASTIJAN (+ 250), god: 20. januar

O sv. Sebastijanu imamo bolj malo zgodovinskih podatkov. Sv. Ambrož je zapisal, da je bil rojen v Milanu; mučeniško krono pa je dosegel v Rimu. Rimski kronist je leta 354 zabeležil, da je njegov grob ob Apijski cesti in da je nad njim zidana lepa cerkev. Odkopali so njegov grob, ki s svojo preprosto obliko potrjuje domnevo, da je bil mučen okoli leta 250. Legenda, ki je bila napisana po letu 400, ve povedati, da je bil Sebastijan stotnik cesarske telesne straže in pogumen Kristusov vojak. Ko je cesar Maksimijan izvedel, da je kristjan, ga je obsodil na smrt. Afriškim lokostrelcem je ukazal, naj Sebastijana gosto obstreljujejo s puščicami, vendar ne v glavo ali v srce, ker je hotel, da umre počasi. Ko je mučenec omahnil, so vojaki mislili, da je mrtev, in so odšli. Pobožna vdova Irena ga je napol mrtvega odnesla v svojo hišo in mu stregla, dokler ni okreval. Ko se je spet prikazal pred cesarjem, ga je dal ta pobiti s koli.