DAVID, KRALJ (+ ok. 1000 pr. Kr.) god: 29. december

Izraelski kralj David je ena izmed najbolj znanih svetopisemskih osebnosti. Znan je predvsem zaradi tega, ker je v Jezusovem rodovniku omenjen kot eden izmed Odrešenikovih prednikov. Ob kralju Davidu pa se lahko človek navdihuje predvsem po njegovi spokorni drži. V Svetem pismu sta izpričana dva njegova velika greha. Prvi greh je prešuštvo z Batšebo in umor njenega moža (2 Sam 11), drugi greh pa je v tem, da je iz napuha, hkrati pa iz nezaupanja v Boga, prešteval ljudstvo (1 Krn 21, 1–17). Davidova veličina je v tem, da je v primeru obeh grehov brezpogojno priznal svojo krivdo. Za greh ni krivil okoliščin ali celo drugih ljudi, ampak izključno samega sebe. David nam je s svojim dejanjem lahko za zgled saj smo ljudje po slabotni naravi nagnjeni k temu, da znamo skoraj za vsak prestopek iskati krivdo v drugih, kar pa pomeni, da smo nesposobni obuditi iskreno kesanje, kar je bistveni element za odpuščanje grehov.

BARBARA, (+ okoli 306) god: 4. december

Za sveto Barbaro nimamo nobenih zanesljivih podatkov o njenem življenju in smrti, marveč so vezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Doma naj bi bila iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo bal zaradi njene lepote, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga. Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se odprla sama od sebe. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je odklonila. Vrgli so jo v ječo in jo mučili. Obsodili so jo na smrt in oče ji je z mečem lastnoročno odsekal glavo, za kar ga je takoj nato ubila strela.

KATARINA SINAJSKA, (1319–1392) god: 27. 11.

Cesar Maksencij je ukazal, da morajo vsi prebivalci Aleksandrije bogovom žrtvovati bike in ptice. Katarina tega ni storila, še več, kristjane je podžgala k uporu. Cesar jo je poklical na zagovor. O krščanski veri je znala govoriti tako prepričljivo, da je spreobrnila vse cesarjeve modrijane. Ko cesar ni mogel ničesar storiti zlepa, jo je vrgel v ječo. Tudi ječa je ni uklonila, zato jo je cesar obsodil na smrt s kolesi tako, da bi jo razrezali ostri noži na kolesu. To se ni zgodilo, ker se je kolo razletelo. Po njeni čudežni rešitvi sta se za Katarino zavzela cesarica in neki dvorjan. Oba sta se spreobrnila h krščanstvu in pretrpela mučeniško smrt. Z obglavljenjem naj bi usmrtili tudi Katarino. Ko so jo peljali ven iz mesta, je molila za vse verne in Bog ji je govoril iz oblaka. Ko so ji odsekali glavo, je iz njenega vratu namesto krvi brizgnilo mleko. Angeli so njeno truplo odnesli na goro Sinaj, na kateri danes stoji znameniti samostan svete Katarine.

CECILIJA, (+ okoli 200) god: 22. november

V 15. stoletju so kot zaščitnico cerkvene glasbe začeli častiti sv. Cecilijo, ker je, kot pripoveduje poročilo o njenem trpljenju, na poročni slovesnosti opevala Boga. O njenem življenju in mučeniški smrti govori pasijon iz 5. stoletja, ki pa se po sodbi novejših raziskovalcev naslanja na trdne zgodovinske temelje. Pasijon opisuje Cecilijo kot čisto devico, zaročeno s poganom Valerijanom. V poročni noči mu je Cecilija razodela, da Božji angel čuva njeno deviško čistost. Soproga je prosila naj sprejme vero v edinega Boga in se da krstiti, potem bo tudi on mogel videti angela, ki bo tudi njegov varuh. Valerijan je njeno naročilo izpolnil. Šel je na Apijsko cesto in našel med grobovi skritega starca papeža Urbana. Ta ga je poučil v veri in ga krstil. Ko se je Valerijan vrnil k ženi, je zagledal ob njej angela, ki ji je podajal venec iz lilij in vrtnic. Valerijan je za krščanstvo pridobil tudi svojega brata Tiburcija. Brata sta se ponudila, da bosta pokopala mučence, ki jih je bil dal usmrtiti mestni prefekt. Bila sta izdana, zato ju je prefekt obsodil na smrt z obglavljenjem. Iz pohlepa po njunem imetju je na smrt obsodil še Cecilijo.