Pintarjeva kapela Matere Božje
(Brezmadežno srce Marijino)
Kapela stoji v Planinski vasi. Njeni lastniki so Tekavčevi, postavljena naj bi bila ob koncu prve svetovne vojne v spomin na gospodarja, ki je padel v vojni. Včasih je bil pri kapelici blagoslov velikonočnih jedil in kasneje občasno tudi šmarnična pobožnost.
Domačini sicer še vedno uporabljajo staro ime kapelice. Pogled v notranjost kapelice pa razodeva, da se je prvotni kip izgubil in so danes v kapeli druge podobe  – veliko razpelo s Križanim in glinen kip Brezmadežne Marije.

Čerjeva kapela Rožnovenske Marije  
Stoji v Gabrskem v bližini Čerjeve ali Č’rjeve hiše. Lastnik kapelice je Boštjan Rupnik, ki je tudi njen skrbnik. Postavljena je bila okoli leta 1900 v zahvalo za srečno in uspešno dograditev hiše. Pred leti je bila obnovljena, sveže opleskana in na novo pokrita s pločevino. Pozidana je na nizkem kamnitem temeljnem nastavku in je v bistvu sestavljena iz treh delov. Čelno stran krasita dva navidez samostojna stolpiča, ki pa sta s tanko steno povezana s kapelo.
V času gradnje kapelice sta bila gospodarja Vincenc Štrovs in Frančiška roj. Povše, do leta 1916.
V notranjosti je kip Rožnovenske Matere Božje. Rožnovenska mati Božja, Marija zmagovalka, goduje 7. oktobra, to je spomin na zmago nad Turškim ladjevjem pri Lepantu leta 1571, njen atribut je rožni venec. Ogrnjena je z belim zlato obrobljenim plaščem, pod njim ima sinje modro obleko, prepasano s temnejšim modrim trakom. Preko desne roke ima obešen rožni venec. Roke ima sklenjene v molitev, obraz rahlo dvignjen in obrnjen v desno stran. Glavo ji krasi krona in zadaj v fasadi izdelana avreola.

Pelinovčeva kapela Lurške Marije
Stoji ob stari poti iz Knezdola v Planinsko vas. Njeni lastniki so bili včasih Drnovškovi, po domače Starčevi iz Rovt. Po prodaji zemljišča so novi lastniki in skrbniki kapele Zorčevi, Ana in Leopold.
Po pričevanju sedanjih lastnikov je bila postavljena leta 1905 v zahvalo Mariji, da so izginile kače, ki jih je bilo takrat v vasi ogromno.

Svetopisemski obraz usmiljenja: Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli

Evangeliji prikazujejo Boga, kako ne uporablja logike oblasti, ki vlada med ljudmi, ampak osvaja človeka in človeštvo s svojo blagostjo in ljubeznijo. Bog je vstopil v naš svet nemočen, kot otrok, ki je odvisen od drugih, kot Križani, ki je z žeblji pribit na križ.
Z nemočjo ni bil zaznamovan le betlehemski začetek in kalvarijski konec Božjega Sina. Z nemočjo je bilo zaznamovano tudi njegovo življenje. Po tolikih letih skritega življenja v Nazaretu je Jezus na začetku javnega delovanja prikazal program, ki je najprej portret Boga Očeta in obenem njegov avtoportret: Blagre (Mt 5,3-10). Ko Jezus izgovarja blagre, bere iz srca svojega Očeta. Govori nam o njem, tako kot umetnik zna govoriti o svoji umetnini. Zaupa nam skrivnost svojega življenja, to, kar mu je bilo dano najdražjega: Božje srce, veselje sinovstva, sreča, da je Sin ljubljenega Očeta.
V blagrih nam Jezus odkriva božjo logiko:
Blagor žalostnim, kajti potolaženi bodo, pravi Jezus. Ne skriva bolečine. Pusti, da mu tečejo solze po licih, ko umre prijatelj Lazar ali ko že predvidi porušenje Jeruzalema.
Blagor krotkim, kajti deželo bodo podedovali, pravi. Jezus nikoli ne zlomi nalomljenega trsa. Vedno je pozoren na majhne in šibke.
Blagor lačnim in žejnim pravičnosti, kajti nasičeni bodo, pravi Jezus. Ne obotavlja se bičati krivic in braniti lačnih, preganjanih, zapostavljenih, umirajočih, gobavih.
Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli, pravi. Jezus nikoli ne zahteva maščevanja, vedno in povsod odpušča in s tem ozdravlja.
Ko berem blagre, se navdušim in si rečem, tudi jaz bi rad tako živel. Večkrat se najdem v stanju, ko si mislim, da ne bo šlo.
»Blagor vam, kadar vas bodo zaradi mene zasramovali, preganjali in vse hudo o vas lažnivo govorili. Veselite in radujte se, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko.« (Mt 5,11-12)
skoraj dobesedno po Zvonetu Štrublju