»Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka.« (Ps 23, 1)
ČE VAS KAKŠEN KRAJ NE SPREJME… (Mr 6, 11)
Jezus je učence poslal oznanjat Božje kraljestvo v svojem imenu in jim naročil, da naj oznanjajo tam, kjer jih ljudje sprejmejo, kjer pa jih ne sprejmejo, naj od tam odidejo. Iz tega lahko razberemo, da Jezus ni vztrajal pri zakrknjenih ljudeh za vsako ceno, ampak je bil tam, kjer so bili odprtega srca za Božjo besedo. Iz takšnega pristopa bi se lahko tudi mi marsikaj naučili. V času, ko Slovenija trpi pomanjkanje duhovnikov, se zastavlja vprašanje ali je to zares pomanjkanje, ali pa je le odraz nezainteresiranosti ljudi za Božjo besedo? Kljub temu da so cerkve iz leta v leto bolj prazne, še vedno vztrajamo pri enakem številu maš in enakem načinu pastoralnega delovanja. Čeprav je med ljudmi vedno več negodovanja nad duhovniki, še vedno vztrajamo med njimi. Pomanjkanje duhovnikov bi lahko hitro rešili tako, da bi imeli duhovnike tam, kjer si ljudje resnično želijo odnosa z Bogom in so za to pripravljeni tudi kaj storiti in tudi kaj potrpeti. Tam pa, kjer vlada nenehno pritoževanje, začinjeno z »romanji« na škofijo, pa bi situacijo lahko rešili z odpoklicem duhovnika s tem, da ga prestavijo med ljudi, ki jih žeja po Bogu.