Za osebni razmislek in vzpodbudo…
Košček nebes na zemlji
Ali imamo verniki danes veliko težav z vero v resnično Kristusovo navzočnost? »Mislim, da tisti, ki prejemajo evharistijo, ki se odločijo za prejem obhajila, morda nikoli ne bodo mogli izraziti dovolj vere v resničnost navzočnosti, tako kot to počnemo v teologiji s pojmom transsubstanciacije ali s čim podobnim,« poudarja papeški pridigar v enem o svojih razmišljanj o Evharistiji.
»Toda če hočejo – in sam menim, da nihče ne pristopi k obhajilu misleč, da bo prejel le kruh – v globini svojega srca vsi vedo, da ima Cerkev v mislih nekaj veliko močnejšega, to je srečanje, združitev z vstalim Kristusom.«
Ker je telo, ki ga prejemamo, telo vstalega Kristusa, ki je v nebesih in pričakuje, da se njegovi udje združijo z njim, lahko o evharistiji govorimo kot o koščku raja na zemlji. Z drugimi besedami, evharistija vsebuje eshatološko razsežnost, ker nam vsakokrat znova odkriva, da smo popotniki. Evharistija kot hrana popotnikov, hrana tistih, ki so na poti k nebeškemu Jeruzalemu, ne tistih, ki so negibni, ki so tu spodaj našli svoje dokončno mesto. To je hrana tistih, ki iščejo mesto prihodnosti, kot pravijo Judje.
Pomembno je, da Jezusova resnična, objektivna navzočnost postane subjektivna, torej navzoča v mojem srcu. Pri tem nam lahko pomaga povezovanje katoliške duhovnosti z luteransko ali protestantsko, Evharistija, naše posvečenje. Protestantska duhovnost namreč zelo poudarja vero. »V resnici bi mi malo koristilo, če bi bil Kristus objektivno navzoč v evharistiji, če sam o tem nisem prepričan, če torej v bistvu ne verujem v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.« Seveda se ni mogoče strinjati s protestanti, ki so na trenutke prišli tako daleč, da so ob poudarjanju vere pri evharistiji vnesli povsod subjektivnost; Kristus ni navzoč le zato, ker jaz v to verujem, On je resnično navzoč, ne glede na mojo vero. Toda če tega ne verujem, mi njegova navzočnost ne pomaga.
Mati Terezija iz Kalkute je na vse cerkve in kapele, kjer delujejo njene sestre, dala napisati stavek: »Božji duhovnik, obhajaj to mašo, kot bi bila prva, edina in zadnja.« Duhovniki so kot vsi drugi navadni ljudje, zato ne zmorejo živeti duhovnih resničnosti tako intenzivno, toda v bistvu, objektivno gledano, je to res: vsaka maša je nova in doživeti bi jo morali, kot da je prva, zadnja in edina. Ne zmoremo tega vedno, kajti navada se polasti tudi nas. Toda pravi odnos do evharistije je ljubezen, ki presega navajenost. »Vsako obhajilo bi se moralo končati z izpovedjo ljubezni: Jezus, ljubim te. Kajti njegov prihod v nas je izpoved ljubezni. Seveda obstaja drža vesti, biti očiščen smrtnega greha, toda menim, da je takoj za tem prva in najvažnejša ljubezen. To, kar Jezus pričakuje, je odgovor ljubezni, kajti ta zakrament je v najgloblji obliki zakrament njegove ljubezni. Pavel pravi, da je Kristus ljubil Cerkev in dal samega sebe zanjo. Ljubil jo je in zato dal samega sebe.
Postanite, kar prejemate
Evharistija pa smo poklicani postajati tudi sami. Kaj je resničen pomen oziroma sad evharistije – da tudi mi delamo to, kar je delal Jezus. Janez v prvem pismu pravi: če je on dal življenje za nas, moramo tudi mi dati življenje za brate. Za Janeza, kot pravi sv. Avguštin, je skrivnost evharistije prav to: ker je Jezus dal samega sebe za nas, nas vabi, da ravnamo enako, da damo življenje za brate. Duhovnik in verniki – potiho – lahko izrečejo besede in pri tem pomislijo na brate ali družinske člane, ki jim morajo služiti: »Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas. Vzemite in pijte, to je moja kri, ki se preliva za vas.« Pri laikih sicer te besede nimajo moči, da bi posvetile kruh in vino, kot to storijo duhovniki, vendar z njimi izrazijo svoje duhovništvo, v katero so bili poklicani s krstom. Ko pri maši vernik izgovori: »Vzemite, to je moje telo, torej moj čas, moja sredstva, moje sposobnosti, ki jih namenjam služenju vam, ki jih želim porabiti za služenje drugim,« v tem najde veliko duhovno korist.
»Cerkev ustvarja evharistijo in evharistija ustvarja Cerkev,« pravi veliki francoski teolog de Lubac. P. Cantalamessa pojasnjuje: »Cerkev prek svoje službe ustvarja evharistijo in jo napravlja navzočo v Cerkvi s tem, da posveti kruh in vino. Evharistija ustvarja Cerkev bolj v duhovnem smislu: če je Cerkev Kristusovo telo, potem evharistija ustvarja Cerkev v tem smislu, da jo vedno bolj preoblikuje v resnično Kristusovo telo. Evharistija pa to ustvarja na veliko načinov: s tem, da posveti Cerkev pri posvetitvi, z obhajilom, s kontemplacijo in adoracijo sv. Rešnjega telesa in s služenjem bratom, v bratski delitvi. Evharistija ustvarja Cerkev, ker iz vseh nas dela evharistijo. Pri tem izreku ne gre le za igro besed: evharistija ustvarja Cerkev, ko iz Cerkve dela evharistijo, to je živo daritev Bogu.« ( prir. Po p.Cantalamessi)
Ne samo na zahvalno nedeljo, vsak naš dan naj bo prežet s hvaležnostjo, kot jo izpričujejo misli v spodnjem nizu, od ljudi, ki so se znali vrniti in se za podeljene darove zahvaliti: