Župnijski molitveni nemen

Apostolat molitve za november  2011
Župnijski namen

“Molitveni namen za našo župnijo v tem mesecu, je glede na to, da je november mesec, ki je bolj posvečen rajnim, v tem, da bi molili, da bi bili ljudje ob odhodu s tega sveta spravljeni z Bogom. V naši župniji namreč veliko ljudi umre neprevidenih, v bolečini, v grehu, skregani z Bogom in med seboj!  .
Še dalje razmišljajmo:
In sicer z besedami našega blaženega škofa A.M. Slomška v eni njegovih pridig spominja in opominja:
… »Preljubi bratje ino sestre moje! Za dvojno blago skerbijte: za čistost ino poštenje. Gole nas je mati rodila, gole nas bo zemlja zakrila; ničesar nismo prinesli na svet, nič druziga iz sveta ne ponesemo, kakor dobro ali hudo, kar smo v živlenji storili, ino pa oblačilo, ki nam ga je per svetim kersti sveta mati katolška cerkev podala rekoč: „Obleci belo oblačilo nedolžnosti, ktiro neomadežano prinesti imaš pred sodni stol Gospoda našiga Jezusa Kristusa, de zadobiš večno živlenje.” Blagor nam, če smo to svatovsko oblačilo perve nedolžnosti zvesto ohranili, z svetmi čednostmi ino dobrimi delami bogato olepšali. Ako je pa oblačilo z grchami oskrun­ jeno, skerbijmo, de ga bomo v sveti pokori lepo omili. Tak nas bo Oče nebeški za svoje otroke, Jezus za svoje brate ino sestre spoznal ino v svoje večno kralestvo vzel. Amen.«
ter še malo iz našega časa:
Neki resno bolni mož se je po pregledu, še pred izhodnimi vrati iz ordinacije, obrnil k zdravniku in mu rekel: » Doktor, bojim se smrti, bojim se umreti, povejte mi kaj je na oni strani?« Zdravnik mu je čisto potiho odgovoril: »Ne vem!«

»Ne veste, pa saj ste kristjan, vi bi že morali vedeti kaj je na ‘drugi’ strani!
Zdravnik je molčal, odprl je vrata in takrat je njegov pes skočil v sobo k zdravniku z vidnim žarom veselja v svojih pasjih očeh. Zdravnik se je obrnil spet k pacientu in rekel: » Ste opazili mojega psa? Še nikoli prej ni bil v moji ordinaciji, tudi ni vedel kaj in kako je tu notri. Ničesar ni vedel, je pa vedel, da sem tu jaz, njegov gospodar. Samo to je zaznal in ko so se vrata odprla je skočil noter brez vsakega strahu. Malo že vem, še bolje, slutim, kako je na oni strani smrti; toda nekaj pa vem in to zagotovo: Moj Gospodar je tam in me pričakuje! In to je zame dovolj!

Oznanila za teden od 12.3. do 18.3.

Nabirka: Prejšnjo nedeljo ste darovali pri sv. Martinu 659,53 € in pri sv. Katarini 82,46 €. Skupaj 741,99 €. Bog povrni!

Misijon: Kljub temu, da smo uradno končali misijon, to ne pomeni, da je za nami dogodek, ki bo ostal zapisan zgolj v župnijski kroniki. Misijonsko ozaveščeni živimo vsak dan, saj smo v času misijona dobili okrepitev od »zgoraj«, da bomo še bolj goreče izvrševali poslanstvo oznanjevanja evangelija. Hvala vsem, ki ste v času misijona poskrbeli za prehrano misijonarjev. Hvala tudi tistim, ki ste namenili denarne in ostale materialne darove za misijon.
Beri naprej

Matilda; 14. marec

Matilda (895 – 968), god: 14. marec

Izhaja iz saškega, njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odlolčne volje, njena odlika je bila tudi sproščenost. Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil vdovec. Videl je Matildo zatopljeno v molitev, ob tem mu je deklica postala tako všeč, da jo je že ob prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Njena zasluga je, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski. Leta 936 je umrl njen mož. Šele po njegovi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Njen sin Bruno je bil od leta 953 škof v Kölnu, ki je kasneje postal svetnik. Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlingburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg.