Posvetitev Jezusovemu srcu

Križ, zasajen v Jezusovem Srcu, pomeni njegovo neizmerno ljubezen do Očeta in do ljudi ter njegovo brezmejno ponižanje v dvojni razsežnosti. Drevo križa je rastlo v Jezusovem Srcu prav do vrha gore Kalvarije. S svojim križem je Kristus premagal negativni križ človeštva in Satana in je človeštvo dvignil nazaj v občestvo z Bogom. »Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo, in kako želim, da bi se že razplamtel«. Jezusovo Srce je bolj in bolj plamenelo v ljubezni do svojega neizrekljivega zenita na Kalvariji. Na križu se je použilo v ljubezni – v ljubezni Svetega Duha – kot žgalna in spravna daritev Očetovi pravičnosti za grehe vseh ljudi. Jezus iz svojega prebodenega Srca izliva gorečo ljubezen in vžiga v srcih ljudi ljubezen, ki jih povezuje z nebeškim Očetom in med seboj. Prikazanje Jezusovega Srca na neki način osvetli “zadnja stoletja”: čas od konca 17. stoletja do Kristusove vrnitve v slavi, ko »se bo nepostavnost povečala in se bo ljubezen pri mnogih ohladila«. Ob koncu 17. stoletja naprej se nezadržno spreminja globalno podnebje (klima) na Zemlji ljudi. Tedaj se je začela največja duhovna zima v zgodovini Cerkve in najgloblja polarna zima človeštva. Vedno večji del potujočega krščanskega ljudstva se je zaradi ohlajevanja v nadnaravni ljubezni odklanjal od Kristusa križanega in vstalega: upadala je splošna raven udejanjanja kreposti in tako je slabela Cerkev, ki se rojeva iz Jezusovega prebodenega Srca.
Beri naprej →