V mesecu maju smo se pogosteje srečevali v bogoslužnih prostorih, pa tudi pri znamenjih, ki so posejana po naših župnijah. Veliko čudovitih, preprostih, a duhovno bogatih trenutkov smo bili deležni. Pri eni od svetih maš v mesecu maju, ko se je mašni namen dotikal duhovniške službe, sem postal pozoren na besedilo, ki ga molimo pri vsaki maši: »Zahvaljujemo se ti, da smemo biti tu pred teboj in ti služiti.«
Koliko je v mojem srcu pristne hvaležnosti, brez zasevkov rutine, ki jo povzročajo leta? Čutim, da je premorem le toliko, kot mi je podeljena zaradi milosti kontakta z Gospodom in občestvom. Mesec junij je čas obletnic posvetitev velike večine slovenskih duhovnikov. Morda sta trboveljski župniji občestvi, kjer se v zadnjem času res veliko govori pa tudi moli za duhovniške poklice. Tudi prošnje otrok pri šmarnicah so bile večkrat izražene za prihajajočega župnika. Tudi sedanje upravljanje več župnij me navdaja z veliko hvaležnostjo vsem sodelavcem, ki skušate po svojih najboljših močeh narediti čim več dobrega. To hvaležnost za služenje pred Gospodom vidim v tem trenutku še posebej v delu s poučevanjem verouka, ki ga zaključujemo v nedeljo, 12. junija.
Kot duhovnik sem veliko bolj izpolnjen v služenju kot pa v občutku žrtvovanja. Prav v služenju se posebej približujemo Kristusu. Tako smo duhovniki in laiki uporabno orodje s katerim Gospod podeljuje Božje darove in nam podarja tesno povezavo s Kristusom.