Sveta znamenja, ki svetlijo čutenja

Zarja je žarela v večerno nebo, ko je Miha počasi, kakor previdno, stopal proti domovališču svojega strica Antona. Že mesec dni je domačin njihove družine. Povezan z njimi živi v stari kajži svojo zgodbo meniha in obzirno pazi, da bi jih ne vznemirjal v toku njihovega življenja. Pravzaprav je preveč pozoren, je pomislil Miha. Z njim bi radi delili več časa. On pa prihaja iz kajže, ki je le nekaj deset  metrov od njihove hiše, v njihov dom le enkrat na dan – v času obeda. Tista urica klepetanja, predvsem pa njegove bližine, se vedno tako dobro prileže. Mama mu je pred dnevi dejala: “Prej smo poobedovali v desetih minutah in potem hiteli od mize vsak v svoje obveznosti. Sedaj se zadržimo skupaj uro in več. Ob tem je zanimivo, da ničesar ne zamudimo,” je pripomnil oče. “In dobro nam je in več moči imam,” je dodala Ana. Pater Anton je rekel: “Človek ne živi samo od hrane za telo. Ko skupaj obedujemo, si nahranimo tudi svoje srce in potem smo v sebi krepkejši. Naša življenjska odpornost izvira iz notranjosti – iz moči srca in duha.”
Beri naprej →