Telovo – Sveto Rešnje telo in Sveta Rešnja kri

V letu usmiljenja nas ta praznik še prav posebej nagovarja. Evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, je središče vsega krščanskega življenja. Zato jo počastimo s posebnim praznikom. Posebno slavimo evharistično skrivnost na veliki četrtek zvečer. Ker pa je slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami.
Kristjani so že od prvih časov Kristusu, navzočem v Svetem Rešnjem telesu, izkazovali Božje češčenje v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila.
Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je je začelo širiti v 11. stoletju. Na našem ozemlju pa v 13. stoletju.
Hvaležen sem sodelavcem v obeh župnijah, ki ste tako lepo pripravili vse potrebno za obhajanje letošnje slovesnosti. Pri sv. Mariji nam je bilo omogočeno, da smo po sveti daritvi  počastili Najsvetejše zunaj cerkve. V lepo okrašeni monštranci in pripravljenih oltarjih sem bil še posebej hvaležen za izkustvo na pogled fantov, ki so nas v procesiji opazovali, s tistim pomenljivim vprašujočim izrazom na obrazu.
V cerkvi sv. Martina nam je vreme sicer spremenilo prvotni plan in vse pripravljeno za procesijo zunaj. Smo pa s toliko večjim veseljem ob sodelovanju letošnjih prvoobhajank in prvoobhajancev to doživeli v cerkvi. Hvala vsem za sodelovanje pri bogoslužju, petju, ministriranju, pripravi in krašenju oltarjev za ta praznik.

Telovo 2016
V svetem letu usmiljenja nas ta praznik še prav posebej nagovarja. Evharistična skrivnost, to je spomin Gospodove smrti in vstajenja, je središče vsega krščanskega življenja, zato jo počastimo s posebnim praznikom. Posebno slavimo evharistično skrivnost na veliki četrtek zvečer. Ker pa je slavljenje povezano z velikim petkom, to je s premišljevanjem Kristusovega trpljenja in smrti, je nemogoče izkazati primerno veselje in hvaležnost, da je Bog stalno med nami. Kristjani so že od prvih časov Kristusu, navzočem v Svetem Rešnjem telesu, v zvezi z udeleževanjem evharistične daritve in v zvezi s prejemanjem obhajila, izkazovali Božje češčenje.
Posebno češčenje evharistije zunaj maše se je začelo širiti v 11. stoletju.
Tudi letos vas vabimo, da slovesno obhajamo ta praznik s postavljenimi oltarji zunaj svetišča.
Za postavitev oltarjev pri cerkvi sv. Marije se boste osebno dogovorili med seboj. Pri sv. Martinu ste vabljeni, da naredite oltarje molitvena skupina, župnijska karitas, biblična skupina in zakonska skupina.

Birmansko vzdušje se je v minulih dneh v župniji poleglo, binkoštni praznik pa slavimo to nedeljo. Ob prebiranju birmanskih knjig, ki jih vodita obe župniji, sem se zamislil v nekaterih stvareh. Človek najprej opazi številčnost birmancev pred desetletji in strmo upadanje le teh v zadnjih dvajsetih letih. Ob takem primerjanju se pritihotapi skušnjava, skrita za vprašanjem, zakaj tolikšna razlika v številkah? Kje so vzroki? Kaj je v današnji pastorali drugače …? Tudi kakšen premislek bi rad pregnal skušnjavca, ki slika verjetnostno podobo kakšno bo stanje čez 20 ali 30 let? Med birmansko vsebino najdem tudi fotografije birme izpred dveh let. Kako je vse drugače. Takratni birmovalec kanonik Jože Goličnik se je že preselil v večnost, zamenjal se je župnik … med vsem tem pa se spomnim o »učinkih birme«, ki jih navaja Drugi vatikanski koncil, kako je Sveti Duh iz prestrašenih apostolov naredil pogumne oznanjevalce. V birmi deluje ista moč. Birma je torej zakrament odgovornosti za Cerkev. Gospod, daj mi te moči, daj nam vsem tega zaupanja, odženi od nas strah, ki se je usedel tudi na statistike opravljenih birm v preteklih desetletjih.

V teh dneh obe župniji slavita in praznujeta praznične slovesnosti. Pri sv. Martinu smo prejšnjo nedeljo obhajali slovesnost svete birme dvaindvajsetih birmancev, prihodnjo pa bo 11 prvoobhajancev prejelo prvo sveto obhajilo. V župniji sv. Marije je na binkoštni ponedeljek praznik župnijske zavetnice. Tako smo po prvi četrtini stoletja lahko Bogu hvaležni za dar novega župnijskega občestva. Šestindvajset let v življenju posameznika je lahko dolga ali pa kratka doba, odvisno od tega ali je njegovo bivanje na tem svetu še na začetku ali pa se je prevesilo in gre proti pričakovanemu koncu. Za župnije z večstoletno tradicijo to ni dolgo obdobje. Za mlado župnijo pa lahko to obdobje primerjamo s človeškim življenjem. To je obdobje, ko se človek osamosvoji, navadno končuje z izobraževanjem ali je že zaposlen in si je ustvaril ali si ustvarja družino.
Nekje sem slišal misel, da človek ni sestavljen iz kock, ki bi jih poljubno sestavljali in razstavljali. Je kakor glinena posoda, ki je potem, ko je vzeta iz peči, ni več mogoče na novo zgnesti in oblikovati. Kakor se duševnost, navade in značaj zastavijo ob začetku, tako bo trajalo vse življenje. Možnost popravkov je zelo omejena, popravnega izpita ni. Ta misel me je nagovorila ob pripravi mladostnikov in otrok na zakramente. Hkrati pa se sprašujem, če ista prispodoba velja tudi za župnijsko življenje. Kot vsaka prispodoba, je tudi ta z določeno pomanjkljivostjo, a neka podobnost obstaja. Vedno smo dediči svojih prednikov – v družini in na župniji. Generacije, ki ste doživljale nastanek nove župnije, vas spomin na prehojeno pot še posebej povezuje in zaznamuje. Ob vsaki obletnici se ponovno obudijo spomini. Ker je letos z vami tudi duhovnik, ki je kot srce in duša vsega dogajanja v vseh mogočih dimenzijah gradil to občestvo, so zato spomini še žlahtnejši. Prepustimo se jim in skupaj s pesmijo zahvale slavimo Gospoda.

O darovih Svetega Duha

Po Jezusovem vnebohodu so se učencu zbrali v dvorani zadnje večerje. Tudi Marija je bila z njimi in nekaj žena. Jezus jim je bil obljubil, da bodo v nekaj dneh prejeli Svetega Duha. (prim. Apd. 1,5) Devet dni so vztrajali v goreči molitvi.
Z birmanci smo opravili devetdnevnico v upanju, da bomo tudi mi prejeli Svetega Duha.
Kako je to mišljeno? Kakšne darove? Ali ni vsaka Božja milost dar Sv. Duha? Seveda je. Toda z besedo “darovi Svetega Duha” mislimo nekaj čisto posebnega. S težavo smo se jih naučili kar sedem: dar modrosti, dar umnosti, dar sveta, dar moči, dar vednosti, dar pobožnosti in dar strahu Božjega.
Toda, kaj vse to pomeni?
Prispodobe navadno »šepajo«, tudi naslednji se dogaja isto. Otročiček ima sposobnost za hojo, pa mu gre vendar tako težko. Včasih mu mora mati pomagati. Prime ga za roko, stopica naprej. Nekaj podobnega je v duhovnem oziru. Že pri krstu nam je Bog dal sposobnost za vero, za upanje v Boga in za ljubezen… Temu rečemo nadnaravne kreposti. Brez Božje pomoči sploh ne moremo verovati v Boga, zaupati vanj in Ga resnično ljubiti. Ne moremo imeti pravega odnosa do Boga. Pa tudi do ljudi ne moremo biti dobri, pošteni, jih prav ljubiti, potrpeti z njimi…
Vse to naše krepostno življenje je šibko, slabotno in nepopolno. Saj verujemo, toda s težavo kaj razumemo. Skoraj bolj ljubimo kakšno risanko, šport, kot pa Boga. Zavedamo se, težko je, a z Božjo pomočjo gre.