Sveti papež Janez Pavel II. (1978–2005) je 30. aprila leta 2000, na nedeljo po veliki noči, razglasil poljsko redovnico Favstino Kowalsko za svetnico ter ob tej priložnosti določil, da se bo prva nedelja po veliki noči »odslej v vsej Cerkvi imenovala nedelja Božjega usmiljenja.«
 Papež se je pri tem oprl na javno razodetje, posebej na Božjo besedo te nedelje, ki nazorno govori o Božjem usmiljenju, povod pa je bilo Jezusovo razodetje sestri Favstini: »Hči moja, govori vsemu svetu o mojem neizmernem usmiljenju. Hočem, da je praznik Božjega usmiljenja zatočišče vseh duš, pribežališče vseh grešnikov. Ta dan bom razodel polnost svojega usmiljenja.
 Kdor bo ta dan opravil sveto spoved in prejel sveto obhajilo, bo dobil popolno odpuščanje grehov in kazni za grehe. Naj se nihče ne boji priti k meni, čeprav so njegovi grehi še tako veliki. Hočem, da praznik mojega usmiljenja slovesno obhajate prvo nedeljo po veliki noči. Povej ranjenim ljudem, da se morajo zateči k mojemu usmiljenemu Srcu in dal jim bom svoj mir.
 Preden pridem kot pravičen sodnik, pridem kot kralj usmiljenja. Kdor zavrne moje usmiljenje, se sam obsodi.« (Vir: Uradna spletna stran SŠK)

voščilo slovenskih škofov:

»Velika noč je praznik dokončne zmage življenja. To je uresničitev sanj o večnem življenju, ki se pojavljajo v vsakem človeškem srcu. Pa ne le zato, ker prazniki pri nas sovpadajo s prebujanjem narave, ampak zaradi Kristusove smrti in vstajenja. Velika noč je praznik nezaslišane zmage. Božje Jagnje se je v tej zmagi pokazalo močnejše od človeških volkov, Božja luč močnejša od teme in človeške zaslepljenosti, svetost Božjega Sina in sina človekovega močnejša kot vsi grehi sveta, življenje se je izkazalo za močnejše od smrti, ljubezen je le na videz šibkejša od hudobije, resnica je močnejša od vsake laži in zunanje moči. Velikonočne praznike v letu usmiljenja doživljamo na poseben način, kot razodetje neskončne Božje ljubezni in usmiljenja do človeške grešnosti in slabosti. Božji Sin se je ponižal, stopil v temo, raztrgal naše vezi in nas rešil greha ter nam podaril dar odpuščanja grehov v spovedi. Pri tem pa pokazal veliko usmiljenje do šibke vere in strahopetnosti apostolov. Tudi nas Jezus v tem letu vabi, naj vstopimo skozi njegovo prebodeno stran, ki so edina nova odprta sveta vrata, kjer lahko najdemo spravo, polnost življenja, notranji mir in veselje. Slovenski škofje želimo velikonočni mir in veselje vsem duhovnikom, redovnikom in redovnicam, vsem vernikom doma in po svetu, še posebej pa vsem bolnim in preizkušenim.« Vaši škofje

Prvo pomladansko cvetje, oljčne vejice, procesija, … vsemu temu pravimo cvetna nedelja. Je to čas, ki nas spominja na mladost, na začenjanje novih poti, nove odločitve, menjavo že utečenega? Vendar za cvetno nedeljo se zvrstijo dnevi, ki spominjajo na veliki petek, trpljenje, bolečino, smrt, noč teme. To je težak čas, ki nas pogosto pahne v osamo in nemoč. A kristjani upamo v »tretji dan«. Ravno to upanje nam daje moči, daje nam vztrajnosti in nenehnega vračanja k začetku. V vseh brazgotinah, ki jih zadaje življenje, se zaradi upanja v tretji dan vedno znova najdemo tam, koder nas vodijo pota  zaradi Njega, ki je nad nami. Ta njegova prisotnost na prav poseben način daje pečat vsemu kar živimo in smo. Zaradi tega upanja v tretji dan vam voščim blagoslovljena praznike velikonočnega dogodka. Naj velikonočni pozdrav »Felix aleluja« odmeva v vaših srcih.

Naša znamenja v letu usmiljenja

Veliko število znamenj v naših krajih: kapelic, križev, svetniških kipov, podob in kipov na hišah, na drevesih in v vdolbinah – in tudi gomil, je razsejanih vsepovsod. Ta znamenja so pomemben del naše vere, kulture ter kulturne krajine. Ob menjavanju generacij pa hitro bledijo spomini o vzrokih za postavitev teh znamenj, pričevanja o njihovem nastanku in vlogi, ki so jih imela v vaški skupnosti in verskem občestvu. Nekatera postavljena znamenja se tudi porušijo, prestavijo ali so bila odstranjena zaradi veri nasprotujočega obdobja povojne ideologije.

Navkljub vsemu nam še danes ta znamenja zgovorno govorijo o težkih časih, o težavah ljudi, o žalostnih in srečnih dogodkih, o zaobljubah njihovih graditeljev, o znanju in stilih mojstrov, ki so jih postavljali in jih še v današnjem času. Zanimiv je tudi izvor imena kapelica: »Sámo slovensko ime za kapelico je pomanjševalnica latinske besede cappa, ki pomeni plašč s pokrivalom ali kapuco. Nanaša se na legendo o škofu Martinu iz Toursa, ki je živel v 4. stoletju. Ko je bil še rimski častnik, je nekoč polovico svojega plašča ali cappe podaril zmrzujočemu beraču. Martina so kmalu po smrti začeli častiti kot svetnika. Njegov plašč so hranili v majhnem svetišču, ki je zato dobilo ime capella – po naše kapelica.” (dr. Boris Kuhar, Naše kapelice, 2010) Sveti Martin je tudi farni zavetnik župnije v Trbovljah. Njegova dobrota nas v letu, ko obhajamo 1700 letnico njegovega rojstva, v tem letu božjega usmiljenja želi nagovarjati po teh znamenjih.

Ker so znamenja v trboveljski župniji že raziskana kot diplomsko delo, ki ga je ustvaril Miha Hild, smo se na srečanju ŽPS odločili, da jih pričnemo v tem letu usmiljenja objavljati v župnijskem listu.