Ob prvi mašni daritvi v novi kapeli trboveljske bolnišnice smo brali božjo besedo dneva za sredo tretjega postnega tedna. Odlomek nas je spomnil kako je Jezus prišel dopolnit postavo. V tem večeru smo slišali, da se je uresničila več kot šest desetletij dolga želja po posebnem prostoru, koder lahko veren človek, ki se znajde v  preizkušnji bolnišničnega zdravljenja, pa tudi svojci poiščejo kraj, kjer lahko odložijo največjo težo, ko nas bolezen prestavi v ustanovo, koder iščemo zdravje. Ta prva mašna daritev v prostoru, ki bo posebej namenjen za srečevanje z Gospodom je bila prežeta z močno zavestjo bližine Božje ljubezni, ki se sklanja k človeku, še posebno ko je preizkušan z boleznijo. Vse Jezusovo javno delovanje in oznanjevanje Božjega kraljestva je bilo povezano s posebej ljubečo skrbjo bolnim, zato za dan prve maše v novih prostorih trboveljske bolnišnice opravičeno rečemo, da je to dan, ki ga je naredil Gospod.

»Kdor torej misli, da stoji, naj pazi, da ne pade«  (1 Kor 10,12).

http://svet24.si/clanek/zanimivosti/zanimivo/560b9deeba678

»JAZ SEM, KI SEM« (2 Mz 3,14)

Glagol »biti«, je prvi glagol, ki se ga naučimo pri začetnem tečaju katerega koli jezika. Že to dejstvo nam pove, da je za bistvo katerega koli bitja to, da biva. Pri tem opozarjam na razliko med glagoloma »biti« in »obstajati«. Glagol »obstajati« nam pove, da neka stvar ali bitje obstaja, ne glede na to, kaj se z njo dogaja. Medtem ko pa glagol »biti« govori o kvaliteti obstajanja določene stvari ali bitja. Kristjani verujemo, da je Bog tisto bitje, katerega bivanje je najbolj kvalitetno in najbolj polno. Ko se Bog razodene Mojzesu, mu s tem, ko mu reče »jaz sem, ki sem« pove, da je On tisti, ki v polnosti biva in iz katerega izhaja bivanje vseh ostalih stvari in živih bitij. Človek je lahko Bogu podoben s tem, da v polnosti sprejme bivanje od Boga. To pa pomeni, da je človekova kvaliteta bivanja odvisna od njegovega odnosa z Bogom. Na tem mestu lahko logično sklepamo, da je edino bitje v vesolju, za katerega ne moremo reči, da biva, hudič. On namreč nima z Bogom nobenega odnosa, zato mu lahko rečemo ne-bitje. V prizoru gorečega grma nam je Mojzes za zgled poslušnosti Bogu. Zaradi njegovega sprejetja Božjega bivanja, je lahko v polnosti zaživelo izvoljeno ljudstvo, ko je sprejelo Boga v središče svojega bivanja.

»Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?« (Ps 27,1)

http://radio.ognjisce.si/sl/128/utrip/7060/

»NI NAMREČ VEDEL, KAJ GOVORI« (Lk 9,33)

Odlomek o Jezusovi spremenitvi na gori, nam predstavi Jezusa v vsem svojem veličastvu. Jezus namreč s svojo spremenitvijo apostolom pokaže, kakšen bo po vstajenju. Skupaj z učenci je na poti v Jeruzalem, kjer bo s smrtjo na križu končal svojo zemeljsko pot. Zaradi krutosti trpljenja in smrti na križu, Jezus pred Jeruzalemom učencem pokaže svoje veličastvo zato, da bi lažje prenašali agonijo, ki jo bo doživljal v zadnjih urah svojega življenja. Peter je nad veličastnim prizorom navdušen, zato želi da bi dogodek trajal večno, kar je razvidno iz njegovih besed, ko pravi, da bi postavili tri šotore: za Jezusa, Mojzesa in Elijo. Evangelist za tem poudari, da »ni namreč vedel, kaj govori« (Lk 9,33). Peter ne dojame, da je bistvo hoje za Gospodom v tem, da gremo skupaj z njim v Jeruzalem, kar pomeni, da smo pripravljeni dati življenje za Gospoda. Verjetno tudi mi težko razumemo, da biti kristjan, ne pomeni imeti privilegije, ampak pomeni, da še z večjo odgovornostjo sprejemam življenje, ki mi ga naklanja Gospod. Premislimo ali niso naše svete maše in drugi liturgični dogodki zgolj na ravni prijetnega počutja. Dokler nimamo v zavesti in v srcu, da so ti dogodki »Kalvarija«, nismo kristjani.

»Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu; namreč beseda vere, ki jo oznanjamo« (Rim 10,8).

http://radio.ognjisce.si/sl/116/utrip/3736/

»…HUDIČ PA GA JE SKUŠAL.« (Lk 4,2)

Vsako prvo postno nedeljo pri sveti maši beremo o Jezusovih skušnjavah, ki jih je imel v puščavi, potem ko je končal s štirideset dnevnim postom. Na začetku evangeljskega odlomka lahko vidimo, da je bil Jezus po eni strani poln Svetega Duha, po drugi strani pa beremo, da ga je hudič skušal. To dejstvo nam sporoča, da je vsak človek, ki se trudi živeti z Bogom, od hudiča najbolj osovražen. Tisti, ki ne živijo z Bogom niti ne občutijo skušnjav, kajti njihova življenja so naravnana proč od Boga, zato se hudič niti ne ukvarja z njimi, saj se zaveda, da so izgubljeni za Božje življenje. Jezus pa je bil za hudiča še posebej aktualen, saj se je zavedal, da na Jezusovem poslanstvu stoji in pade odrešenje vsega človeštva. Na koncu poročila lahko beremo, da se je Jezus obranil skušnjav, obenem pa samo evangelist Luka poudari, da se je hudič »umaknil od njega do primernega časa« (Lk 4, 13). To nam govori, da se tisti, ki skuša živeti s Bogom, sicer lahko v določeni situaciji obrani hudičevih skušnjav, treba pa je računati, da bo hudič človeka do njegovega zadnjega diha zapeljeval stran od Boga. Postni čas nam lahko pomaga, da globlje zaživimo z Gospodom in s tem postanemo imuni na vsa hudičeva prigovarjanja.