»Ti, ki so mnoge pripeljali do pravičnosti, pa bodo kakor zvezde za vso večnost« (Dan 12,3).

http://selo.hr/sveti-martin/

»ZA TISTI DAN ALI URO PA NE VE NIHČE« (Mr 13,32)

Smo že kdaj pomislili, kaj bi bilo, če bi vnaprej vedeli za dan in uro naše smrti? Verjetno ob tem nihče ne bi ostal ravnodušen. Po vsej verjetnosti pa bi bil tudi potek našega življenja nekoliko drugačen. Dejstvo je, da se vsak izmed nas zaveda, da bo prej ali slej prišel trenutek, ko se bo moral iz oči v oči soočiti s smrtjo. V času pred industrijsko revolucijo je bilo človeku naravno, da se je vsak trenutek zavedal, da je smrt bistveni sestavni del njegovega življenja. Po industrijski revoluciji, ko je človek v ospredje postavil materialno blagostanje, je misel na smrt vse bolj izginjala iz zavesti človeka v njegovo podzavest. Po dvesto letih, zlasti evropski človek, še vedno živi v utvari, da se ga smrt ne tiče in, da je bistvo življenja, da poskrbi za lastno udobje. Svetniki, kot je bil npr. sveti Martin, nas učijo, da je smisel življenja v tem, koliko storimo za razdajanje samega sebe za druge. Kljub materialnemu blagostanju, je sodobni človek velik revež, saj ne zna živeti bogastvo, ki je v razdajanju za drugega. Simbol plašča, ki ga kaže sveti Martin, naj nas spominja in opominja, da se čas, ki nam je na razpolago za uresničitev ljubezni, nezadržno izteka.

»Kristus ni stopil v svetišče, ki bi ga naredila človeška roka, ampak v sama nebesa« (Heb 9,24).

http://www.sladkagora.com/wp-content/uploads/2012/11/OZ-november-2.pdf

»VSI SO NAMREČ VRGLI OD SVOJEGA PREOBILJA« (Mr 12,44)

Znana legenda pripoveduje o kralju, ki je svoje podložnike povabil na gostijo. Rekel jim je, da bo poskrbel za vse, razen za vino. Podložnike je prosil, naj vsak prinese steklenico vina. V dvorani, kjer so imeli gostijo je bil pripravljen prazen sod, da bi gostje ob prihodu vanj vlili svoje vino. Res je vsak prišel s steklenico, katere vsebino je vlil v sod. Nato je kralj iz soda natočil tekočino v svojo čašo. Zgodilo pa se je, da je bila namesto vina v sodu čista voda. Vsak izmed gostov je namreč mislil, da se ob obilici vina, ki ga bodo prinesli drugi, ne bo poznalo, če bodo oni v sod natočili vodo. Ker so vsi razmišljali enako, je bila na gostiji namesto vina voda. Ta legenda nam govori resnico o nas samih. Ko je potrebno prispevati za cerkvene ali druge dobrodelne namene, mislimo, da sicer moramo nekaj dati, ampak bomo dali malo, saj bodo drugi dali več namesto nas. Jezus nam daje za zgled ubogo vdovo. Ona je v nasprotju z drugimi, ki so dajali v tempeljsko zakladnico od svojega preobilja, dala vse, kar je imela. Vdova nas tako uči, da je potrebno Bogu dati na razpolago samega sebe v celoti, brez kakšnih koli zadržkov. Smo tudi mi pripravljeni dati Bogu vse?

»Slišal sem število zaznamovanih: stoštiriinštirideset tisoč zaznamovanih iz vseh rodov Izraelovih otrok« (Raz 7,4).

https://hozana.si/index.php?datum=1.11.2014

»ZDAJ SMO BOŽJI OTROCI« (1 Jn 3,2)

Zaradi prostorske stiske navajam celoten stavek, katerega del je že v naslovu: »Zdaj smo Božji otroci in se še ni pokazalo, kaj bomo« (1 Jn 3,2). Če nas kdo vpraša, kaj postanemo pri krstu, znamo verjetno vsi odgovoriti, da Božji otroci. Je pa to ena izmed mnogih definicij, ki jih sicer znamo na pamet, vprašanje pa je, kako pa se to odraža v vsakdanjem življenju. Stavek iz prvega Janezovega pisma sicer potrjuje dejstvo, da smo Božji otroci, vprašanje pa je ali bomo to tudi ostali. Posebej pomembno je vprašanje, če bomo Božji otroci tudi po smrti. Praznik vseh svetih nam odkriva dokončno stanje, v katerega nas bo pripeljalo naše življenje na zemlji. Svetniki so tisti, ki so v času svojega zemeljskega življenja v polnosti izpolnili Božjo voljo in s tem potrdili božje otroštvo. Praznik vseh svetih ni praznik trgovcev, ki si manejo roke ob našem brezglavem nakupovanju sveč, rož in drugih okraskov za grobove. Nobena izmed naštetih stvari ne pripomore človeku k večnemu življenju. Lahko pa praznik vseh svetih izkoristimo za izpraševanje vesti. Glavno vprašanje je naslednje: »Kaj bi bilo z mano in mojim večnim življenjem, če bi v tem trenutku umrl?«

»Vriskajte od veselja Jakobu, vzklikajte poglavarju narodov« (Jer 31,7).

»JEZUS, DAVIDOV SIN, USMILI SE ME!« (Mr 10,47)

S prvo adventno nedeljo bomo vstopili v leto Božjega usmiljenja. Na to nas lahko pripravlja tudi današnja Božja beseda. Slepi Bartimaj je sedel ob poti in, ko je slišal, da prihaja mimo Jezus, ga je prosil, naj se ga usmili in ga ozdravi slepote. Pri tem je imel Bartimaj še oteževalno okoliščino, saj ga je množica silila naj utihne. Bartimaj je pokazal veliko vero, saj kljub javnemu mnenju ni nehal klicati Jezusa. Jezus ga je vprašal: »Kaj hočeš, da ti storim?« Bartimaj je odvrnil: »Da bi spregledal!« Jezus mu je rekel: »Pojdi, tvoja vera te je rešila.« Bartimajeva slepota je simbolnega značaja, saj nas želi uvesti v spoznanje, da je pravzaprav vsak človek, ki ne veruje, slep. Duhovna slepota ima lahko še večje posledice kot pa telesna. Telesna je namreč omejena zgolj na zemeljsko življenje, duhovna slepota pa lahko človeka pripelje v večno pogubljenje. Na koncu evangeljskega odlomka je razvidna posledica Bartimajevega ozdravljenja, ki je ta, da je šel po poti za Jezusom. Kdor hodi po poti za Gospodom, ne hodi v temi, ampak v luči. Kdor pa hodi v luči, v sebi nima več strahu, ampak ima pogum in veselje do življenja.