»Pod nebom ljudem ni dano nobeno drugo ime, po katerem naj bi se mi rešili« (Apd 4,12). 

http://zupnija-stepanja-vas.rkc.si/nedelja-dobrega-pastirja-a-vrata

»… IN BO ENA ČREDA, EN PASTIR« (Jn 10,16)

4. velikonočna nedelja se imenuje tudi Nedelja dobrega pastirja, ko zaključujemo pa tudi teden molitve za duhovne poklice. V digitalni dobi vedno več ljudi težje dojema pojme, ki se nanašajo na poljedelsko in živinorejsko obdobje. V tem obdobju je namreč deloval Jezus, zato je rad uporabljal prispodobe, ki se nanašajo bodisi na živino bodisi na rastline. V preteklosti je bilo vsem jasno kaj npr. pomeni biti pastir. Pastir je tisti, ki skrbi za živino in pazi, da se ji ne zgodi kaj hudega. Če je Jezus sebe imenoval »pastir«, je s tem želel ljudem povedati, da se tistemu, ki živi v njegovi bližini, ni treba ničesar bati. Tisti, ki neposredno predstavljajo Jezusa v sedanjem času so škofje in duhovniki, ki so pomočniki škofov. Škofje in duhovniki skrbijo za to, da je Gospodova navzočnost med Božjim ljudstvom vedno živa. To pomeni, da vernike ne bi smelo biti ničesar strah, saj naj bi se pod vodstvom duhovnih pastirjev počutili varne. Ob Nedelji dobrega pastirja se lahko vprašamo ali voditelji Božjega ljudstva res vodijo ljudi v pravo smer? Ali smer, ki jo kažejo, res vodi proti odrešenju? Včasih se zdi, kot da realno stanje ni skladno z navedenim…

»V tistem pa, ki se drži njegove besede, je Božja ljubezen resnično postala popolna« (1 Jn 2,5).

http://nadskofija-ljubljana.si/gospod-jezus-kristus-zivi/

»TEDAJ JIM JE ODPRL UM,DA SO DOUMELI PISMA« (Lk 24,45)

Jezus se je po vstajenju večkrat prikazal učencem. Njegovo poveličano telo je bilo drugačno od telesa s kakršnim je umrl na križu. V evangelijih ni namreč nikjer razvidno, da bi pred smrtjo hodil skozi vrata ali druge fizične pregrade. Po vstajenju pa imamo poročilo, kako se je učencem prikazal, potem ko je vstopil skozi zaklenjena vrata (Jn 20,10). Evangelist Luka prav tako poroča, da so učenci spoznali, da je med njimi Jezus, šele potem, ko je vpričo njih pojedel kos pečene ribe (Lk 24,42). Nato jim je začel razlagati Sveto pismo in prerokbe, ki se nanašajo nanj. Šele po razlagi svetopisemskih besedil so učenci spoznali, da je bistvo verovanja vstali Zveličar. Ob tem se vprašajmo, koliko časa mi namenjamo branju in razlagi Svetega pisma ter molitvi ob svetopisemskih besedilih. Bog se nam namreč redno razodeva po besedi, ki nam jo govori po »knjigi vseh knjig«. Večkrat sicer govorimo, da je Sveto pismo za nas pretežko razumljivo, kljub temu, da je njegovo bistveno sporočilo, da nas Bog rešuje po križu svojega Sina. Če poznamo in verujemo v bistvo svetopisemskega sporočila, potem bo veliko lažje spoznati tudi pot, ki nas vodi do bistva vere.

»Nihče ni trdil, da je to, kar ima njegova last, temveč jim je bilo vse skupno« (Apd 4,32).    

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/biblijske-zgodbe

»VSE, KAR JE ROJENO IZ BOGA, PREMAGA SVET« (1 Jn 5,4)

Kristjani verujemo, da se vsako človeško življenje začne z Božjo privolitvijo. To pomeni, da je vsak človek od Boga poslan v svet z določenim namenom. Človekova naloga pa je, da v času svojega življenja najde smisel in poslanstvo svojega življenja. Kdor je krščen, je na poseben način pridružen k Božjemu načrtu, saj z vero in krstom postane Božji posinovljenec. Božji Sin, Jezus Kristus, je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, dokončno prebil pregrado smrti in vse, ki verujejo, postavil v območje nesmrtnosti. Kdor je rojen »iz Boga, premaga svet« (1 Jn 5,4), kar pomeni, da tisti, ki živi z Bogom premaga vse fizične zakonitosti, ki v času in prostoru veljajo v minljivem svetu. Ljudje pa večino svojega življenja porabimo prav za ohranjanje življenja v fizičnem pomenu besede. V službo hodimo predvsem zaradi lastnega fizičnega preživetja in preživetja svojih družin. Vprašajmo se: »Ali je smisel življenja samo fizično preživetje, ob dejstvu, da bomo na koncu vsi tako ali tako umrli?« Gospodovo vstajenje nam govori, da je za naše življenje bistveno, da smo polni Svetega Duha, kar pomeni, živeti onstran fizičnih zakonitosti in biti s tem deležen večnega življenja.

»Vsem, ki ste v velikem tednu spremljali Jezusa na križevem potu, želim blagoslovljeno veliko noč! (Amadej)    

http://www.voscilnice.net/ecard763.html

»POJDITE IN POVEJTE NJEGOVIM UČENCEM…« (Mr 16,7)

Marija Magdalena, Marija, Jakobova mati in Saloma so bile prve priče Gospodovega vstajenja. Potem, ko so nameravale Jezusa obiskati v grobu, so namesto njegovega telesa, tam našle prazen grob in mladeniča, ki jim je povedal, da je Jezus vstal od mrtvih (Mr 16, 6). Žene so dobile naročilo, da veselo novico o Gospodovem vstajenju sporočijo apostolom. Morda se premalo zavedamo dejstva, da se novica o Gospodovem vstajenju prenaša iz roda v rod, ravno zaradi poslušnosti žena, ki smo jih omenili. Biti priča Gospodovega vstajenja, pomeni biti vernik v pravem pomenu besede. Tudi danes so pravi verniki tisti, ki so Gospodove priče, kar pomeni, da imajo živo izkušnjo srečanja z Njim. Vprašanje je, če smo vsi kristjani zares verniki. Če nekdo samo nekaj sliši o življenju Jezusa Kristusa, to vsekakor še ne pomeni, da je vernik. Vernik ima živ in oseben odnos z Gospodom. Zato je lahko praznik Gospodovega vstajenja za vsakega izmed nas hkrati spraševanje ali sem o Jezusu samo nekaj slišal ali pa sem z njim vzpostavil oseben odnos. Tisti, ki živi v živem odnosu z Gospodom, lahko s svojim življenjem tudi pričuje, da je odrešen.