»Čujte, torej, ker ne veste, kdaj se vrne hišni gospodar, da vas ne najde spečih, če pride nenadoma.« (Mr 13, 35-36)

http://www.najblog.com/matevz/item/5938

»O DA BI PREDRL NEBO IN STOPIL DOL.« (Iz 63,19)

Z današnjo nedeljo vstopamo v adventni čas in tudi v novo cerkveno leto. Konec cerkvenega leta se s pričakovanjem našega dokončnega srečanja z Gospodom v večnosti prelije v adventni čas, ki je usmerjen predvsem v pričakovanje Gospoda v zemeljskem življenju. Po koncu adventnega časa nastopi božični čas, v katerem se še posebej spominjamo Gospodovega učlovečenja. Po zakramentu krsta se Gospod učloveči v življenju novega kristjana. Gospod pa upošteva človekovo svobodno voljo, zato lahko le s človekovo privolitvijo v polnosti zaživi v njem. Hrepenenje po Gospodu, ki ga izrazi prerok Izaija z besedami: »O da bi predrl nebo in stopil dol«, izraža iskreno željo, da bi Gospod v resnici zavladal v človekovem življenju. Vsak izmed nas je pred izzivom, da se vpraša: »Kaj se bo v letošnjem adventu spremenilo v mojem življenju?« Tradicionalni kristjan bo iskal spremembo v zunanjih stvareh, kot so čiščenje stanovanja in nakupovanje za praznike. Kristjan z osebno vero pa bo hrepenel po popolni združitvi z Gospodom v danem življenjskem trenutku. Vmesna pot med tradicijo in osebno vernostjo je najslabša, ker dela človeka ohromljenega. Za katero pot se bom v letošnjem adventu odločil jaz?

»On mora kraljevati, dokler ne položi vseh sovražnikov pod njegove noge.« (1 Kor 15, 25)

http://cobra33.ednevnik.si/?w=malteski&page=2&thisy=2007&thism=12&thisd=

»LAČEN SEM BIL…« (Mt 25,35.42)

Zadnja nedelja v cerkvenem letu, ko obhajamo praznik Kristusa Kralja vesoljstva, postavlja pred nas podobo končne sodbe. Ob koncu časov, ko bomo zbrani vsi rodovi pred Jezusom Kristusom, bomo dokončno izvedeli, kakšna bo naša večnost. Na podlagi našega zemeljskega življenja bo dokončno zapečateno naše končno stanje: večno veselje pri Bogu ali večno pogubljenje v peklu. Evangeljski odlomek o vesoljni sodbi postavlja pred nas ogledalo in nas sprašuje ali je naša vera v Boga zgolj na ravni teoretičnih opredelitev ali pa živimo dejavno krščanstvo. Tudi, če je nekdo zaključil doktorat iz teoloških znanosti, mu le ta nič ne pomaga, če ne zna teorije preliti v prakso. Lahko pa je nekdo popoln nepoznavalec Boga, pa lahko v svojem življenju uresničuje poslanstvo ljubezni do bratov in sester, še posebej najbolj ubogih. Velika verjetnost je, da bomo kristjani ob vesoljni sodbi negativno presenečeni. Veliko takšnih, ki jih imamo v zemeljskem življenju za »žive svetnike«, bomo videli na poti v pogubljenje, po drugi strani pa bomo veliko takšnih, ki jih žigosamo za grešnike, videli na poti v večno veselje. Lahko si zastavimo vprašanje: »Kam bi sodnik Kristus postavil nas, če bi se naše življenje končalo zdaj?«

»Nikar ne spimo, kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni.« (1 Tes 5,6)

http://radio.ognjisce.si/sl/124/utrip/5922/

»VSTOPI V VESELJE SVOJEGA GOSPODARJA!« (Mt 25,23)

Jezus večkrat razlaga podobe nebeškega kraljestva s trgovskimi primerjavami. Tudi v »priliki o talentih« Jezus govori, da je potrebno za Božje kraljestvo nenehno delovati v smeri njegove širitve. Talent je bil v antičnem času denarna enota, ki je bila enaka vrednosti 6000 rimskih denarijev. En denarij pa je bila povprečna dnevna plača delavca. Jezus daje za zgled dva, ki sta trgovala in s pametnim trgovanjem pridobila še več talentov. Bil pa je zelo oster do tistega, ki z edinim talentom, ki ga je imel, ni trgoval, ampak ga je iz strahu pred izgubo, zakopal. Prilika sprašuje vse nas, ki smo prejeli »talent« verovanja, ali dar vere zadržujemo zase ali pa ga z vnetim in gorečim oznanjevanjem širimo naprej. Biti veren ne pomeni samo, da sem veren zgolj zase in skrbim zgolj za lastno nebeško srečo, ampak sem dolžan nebeško srečo in veselje množiti in prinašati drugim. Ob tem se lahko vprašamo ali nismo tudi kristjani večkrat sebični, ker hočemo uveljavljati svoje interese in se z »zakopavanjem« v lastni krog ugodja oddaljujemo od evangeljskega poslanstva, ki je v tem, da veselo novico o odrešenju posredujem bratom in sestram, ki še ne živijo odrešeno? Vprašanje pa je: »Ali jaz živim odrešeno krščanstvo?«

»Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil.« (Jn 2,19)

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/11.03.2012-70

»ALI NE VESTE, DA STE BOŽJI TEMPELJ?« (1 Kor 3,16)

V bogoslužnem koledarju je danes praznik posvetitve lateranske bazilike v Rimu, ki velja za prvotno in pravo papeževo stolnico. Cesar Konstantin je papežu Melkijadu podaril lateransko palačo v Rimu, ki je postala sedež papežev. Papeži so vse do začetka 14. stoletja, ko so se za nekaj desetletij naselili v francoskem mestu Avignon, bivali ob lateranski baziliki. V Vatikanu so se naselili šele po vrnitvi iz Avignona, leta 1376. Bistvenega pomena pa je, da smo tisti, ki se zbiramo v cerkvah, pripravljeni za Božje delovanje v nas. Bolj kot mogočni zidovi, so pomembna naš srca, ki pa so zaradi nagnjenosti h grehu večkrat otopela. Jezus je otopelost src takratnih verskih veljakov dobesedno bičal, saj je tiste, ki so zlorabljali posvečeni prostor za trgovanje, z bičem izgnal iz templja. To dejanje je lahko v premislek tudi nam, da bi se vedno zavedali, da so Božja svetišča namenjena izključno za Gospodovo daritev in za to, da se tudi Božje ljudstvo daruje Gospodu in ga hkrati slavi za Njegovo darovanje za naše odrešenje. Danes poleg zunanje župnijske slovesnosti obhajamo tudi zahvalno nedeljo. Zato je lahko današnja nedelja spodbuda, da bi se Gospodu zahvaljevali vse dni do konca našega življenja.