»Vzelo se vam bo Božje kraljestvo in dalo ljudstvu, ki bo obrodilo njegove sadove.« (Mt 21,43)

http://papa.rkc.si/blog/?p=38ž

»BOG MIRU BO Z VAMI.« (Flp 4,9)

Pri sveti maši, tik pred obhajilnim obredom, duhovnik izreče besede: »Gospodov mir naj bo vedno z vami.« Kristjani verujemo, da nihče drug, razen Gospoda, ne more vzpostaviti miru v naših srcih. Gospod v vsej polnosti vstopa v naša srca, kadar ga prejemamo v svetem obhajilu, zato je takrat za človeka največja priložnost, da pusti Gospodu, da ga napolni s svojim mirom. Danes je med ljudmi mnogo motilcev Gospodovega miru. Človek je pod pritiskom vsakodnevnega hitenja od jutra do poznega večera. Sorazmerno s tehnološkim napredkom se vedno znova povečuje pritisk na človeka. Namesto, da bi sodobni pripomočki človeku olajšali življenje, ga ti vse bolj zasužnjujejo in vse bolj povzročajo življenjski nemir. V tem je tudi bistveni vzrok, da se danes ljudje ne znamo več poslušati in že vsako najmanjšo kritiko občutimo kot osebni napad. Najbolj tragično pri tem pa je, da kristjani pri vpetosti v sodobne negativne tokove nič ne zaostajamo. Bog je tisti, ki je nad vsako tehnologijo in nad vsakim nemirom, ki vlada v nemirnih srcih ljudi. Zato je pravi kristjan tisti, ki tudi v današnjem svetu s svojo navzočnostjo izraža Gospodov mir. Oznanjevati evangelij hkrati pomeni biti nosilec Božjega  miru.

»Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,32)
 

http://amdg.ffdi.hr/?stranica=a26

»ALI NISO VAŠE POTI NEPRAVILNE?« (Ezk 18,25)

Človek ima v življenju vedno dve možnosti: Izbrati pravilno ali napačno življenjsko pot. Prav tako ima vsak dan znova dve možnosti: izbrati pravilno ali napačno dnevno pot. Potrebno je poudariti, da lahko človek nezavedno izbere tudi napačno odločitev. V tem primeru ne moremo govoriti o osebni odgovornost, ampak o stanju nevednosti. Posledice pa so lahko v obeh primerih tragične. Kristjani sami zase trdimo, da hodimo po Božjih poteh. Lahko izrečeno, težje storjeno! Od kod pa imamo gotovost, da lahko rečemo za vse, kar delamo v življenju, da izpolnjujemo Božjo voljo? Tudi, če človek dela navzven plemenita dejanja, to še ne pomeni, da izpolnjuje Božjo voljo. Če se npr. nekdo ukvarja z dobrodelnostjo, je morda njegova glavna dejavnost v izkazovanju samega sebe pred drugimi. Prav tako npr. duhovnik, ki mašuje vsepovprek, ne izpolnjuje Božje volje, ampak hoče ugajati ljudem, da bi ga ljudje hvalili, češ, kako je širok s svojim razdajanjem za župljane. Prvo pravilo, ki bi si ga morali postaviti je, da se nikdar ne sklicujmo na Božjo voljo, ampak svoje misli, besede in dejanja izročajmo Božji previdnosti. Da pa bi lahko čim bolj izpolnjevali Božjo voljo, molimo vsak dan na čast Svetemu Duhu.

»Da le živite tako, kakor je vredno Kristusovega evangelija!« (Flp 1,27)

http://reformsi.blogspot.com/2011_02_01_archive.html

»ALI SE NISI POGODIL Z MENOJ ZA EN DENARIJ?« (Mt 20,13)

Prilika o delavcih v vinogradu, ki so delali različno dolgo in dobili vsi enako plačilo, je vedno predmet razprave o temi, ki ji rečemo pravičnost. Ena skupina delavcev je delala od jutra do večera, druga od poldneva, skupina pa le eno uro pred sončnim zahodom, ko so vsi skupaj končali z delom. Vsaka skupina se je z gospodarjem vinograda pogodila, da bo vsak delavec dobil po en denarij za delo, ki ga opravi. Glede na to, da so se vsi pogodili z gospodarjem, pomeni, da so bili vnaprej zadovoljni s plačilom, ki ga bodo prejeli na koncu dneva. Kje je potem nastal problem, da so se začeli delavci pritoževati nad gospodarjem? Težava je nastala takrat, ko so delavci ugotovili, da je dal enako plačilo tistim, ki so delali eno uro in tistim, ki so delali ves dan. Če prvi delavci ne bi vedeli za zadnje, se ne bi nič pritoževali. Tako pa so postali nevoščljivi, ker je gospodar dal enako plačilo vsem delavcem. Ta prilika je lahko ogledalo za vse nas, ki se radi primerjamo z drugimi in se ukvarjamo z vprašanjem, kako biti boljši od drugih, predvsem pa, da drugi nikakor ne smejo biti z manj truda uspešnejši od nas. Takšno razmišljanje je sad egoizma in nima veliko zveze s hvaležnostjo in z zaupanjem v Boga.

»Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal, tako, da je postal pokoren vse do smrti.« (Flp 2,8)

http://www.obitelj-malih-marija.com/tag/osijek/page/4/

»BOG JE NAMREČ SVET TAKO LJUBIL…« (Jn 3,16)

Osrednji stavek iz Janezovega evangelija se glasi: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« (Jn 3,16) Na praznik Povišanja Svetega Križa, je še posebej izpostavljen osrednji krščanski simbol, križ, na katerem je Božji Sin, Jezus Kristus uresničil zgornje svetopisemske besede, ker je iz ljubezni do človeka in vsega stvarstva daroval lastno življenje. Kadar kristjani stojimo pod simbolom križa, pomeni, da smo tudi mi pripravljeni iz ljubezni dati življenje za brate in sestre v Jezusu Kristusu. To naj bi še posebej izražala molitev križevega pota. V primeru, da kristjan goji kakšno zamero, do katerega koli človeka, pomeni, da v primeru, da stoji pod simbolom križa ali celo moli križev pot, živi hinavsko življenje. Ko pa se zbiramo pri Gospodovem oltarju nismo tam samo pred simbolom križa, ampak se preselimo v izven časovno Gospodovo daritev na Kalvarijo; hkrati pa vstajamo skupaj z Gospodom iz praznega groba. Zato je v primeru zgoraj navedenega primera, zamere pri sveti maši, kristjanova hinavščina toliko večja. Nenehno izročajmo Gospodu na križ vse naše zablode in se mu hkrati zahvaljujmo, ker nas odrešuje.