»Blagor njim, ki ohranjajo Njegova pričevanja, ki ga z vsem srcem iščejo.« (Ps 119,2)

http://www.bastabalkana.com/2012/12/besjeda-na-gori-pouke-i-govor-isusa-hrista

»VAŠ ’DA’ NAJ BO ’DA’ IN VAŠ ’NE’ NAJ BO ’NE’« (Mt 5,37)

Vsak kristjan bi moral imeti »zapisan v srce« Jezusov govor na gori. (Mt 5–7) Govor na gori se začne z »blagri«, kateri nas uvedejo v bistvene življenjske situacije, o katerih Jezus spregovori v celotnem govoru. Temeljna človekova drža, ki se izraža v celotnem govoru je odločnost. K temu nas usmerjajo tudi besede »vaš ’da’ naj bo ’da’ in vaš ’ne’ naj bo ’ne’.« (Mt 5,37) Te besede nam povedo, da je človek vsak dan pred izzivom sprejetja odgovornosti za vse, kar bo v tistem dnevu počel. Za človeka je velika skušnjava, da se izogiba odgovornosti in se hkrati rad izogiba situacijam, kjer bi moral jasno zavzeti določeno stališče. Še posebej je žalostno, da se tako obnašamo kristjani. Primer nesposobnosti odločitve so otroci, ki živijo na račun staršev praktično do njihove smrti. Pri tem nosijo odgovornost tako starši kot otroci. Starši bi morali otroke od zgodnjega otroštva vzgajati v smeri, da bodo čim prej odšli na svoje in si ustvarili lastne družine ali druge oblike samostojnega življenja. Primer takšne vzgoje nekdaj je bilo počitniško delo, kjer so si otroci zaslužili denar za šolske potrebščine. Če kdo, potem moramo biti kristjani zgled jasne odločitve za samostojno življenje v odgovornosti.

»Tako naj vaša luč sveti pred ljudmi, da bodo videli vaša dobra dela in slavili vašega Očeta.« (Mt 5,16)

http://www.tebe-trazim.com/forum/viewtopic.php?f=36&t=1653&start

»DAJ LAČNEMU SVOJ KRUH«. (Iz 58,7)

V zgodovini človeštva je bilo nekaj poizkusov v smeri, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Iz takšnih poizkusov so nastale celo ideologije, ki pa so se vedno znova izkazale za utopične. Ob vseh neuspelih poizkusih se človek sprašuje ali je na zemlji sploh možno doseči, da bi bili vsi ljudje enaki? Odgovora na to vprašanje ne smemo iskati v tem, da je potrebno spremeniti sistem, ki dela razlike med ljudmi, ampak v tem, koliko jaz kot oseba, s svojo navzočnostjo v svetu, prispevam k boljšim ali slabšim razmeram. Sporočilo Svetega pisma ni v tem, da govori v tretji osebi, ampak je Božja beseda vedno naslovljena na tistega, ki jo bere. Besede »daj lačnemu  svoj kruh«, niso namenjene institucijam, ampak konkretnemu človeku, ki sprejema sporočilo Božje besede. Kristjani smo prvi poklicani, da uresničujemo Božjo besedo. Temeljna sprememba se mora zgoditi v našem mišljenju. Dokler bomo mislili in zahtevali, da mora namesto nas nekdo drug poskrbeti za blaginjo med ljudmi, se ne bo na svetu nič spremenilo. Ko pa bomo ljudje začeli delati na aktivnih spremembah pri sebi, takrat se bodo stvari zagotovo spremenile na bolje. Bog želi, da bi bili vsi ljudje enakopravni. Ali želim to tudi jaz?

»V čemer je bil namreč sam skušan in je trpel, more pomagati skušanim.« (Heb 2,18)

http://www.zupnija-solkan.si/index.php?option=com_content&task=view&id
»MOJE OČI SO VIDELE TVOJE ZVELIČANJE.« (Lk 2,30)

Jožef in Marija sta bila po Mojzesovi postavi dolžna darovati Jezusa v templju in ga s tem posvetiti Gospodu. Postava je porodnicam nalagala, da so prišle v znamenje očiščevanja v jeruzalemski tempelj. V primeru, da so rodile dečka so prišle v tempelj štirideseti dan po rojstvu, v primeru, da so rodile deklico pa osemdeseti dan po rojstvu. Od rojstva pa do dneva očiščevanja je namreč porodnica veljala za nečisto. (3 Mz 12) S tem, ko sta Jožef in Marija prinesla Jezusa v tempelj, sta ga hkrati izročila v Gospodove roke, kar pomeni, da je bil »posvečen Gospodu.« (Lk 2, 24) V ospredju tega dogodka je bil tudi Starček Simeon, ki je v Svetem Duhu spoznal, da je Jezus Gospodov Maziljenec. Ko ga je vzel v roke, je začutil veliko olajšanje, tako da so ga minile vse življenjske skrbi. Od trenutka, ko je začutil Jezusa v svojem naročju, je bil pripravljen umreti. (Lk 2, 29) Simeonov zgled nam lahko daje pogum, da bi tudi mi znali vse svoje življenjske skrbi preložiti na Gospoda. Iz njegovega zgleda se lahko učimo, da se skrbi osvobodimo tako, da se popolnoma predamo v Gospodove roke. Če svoje življenje posvetimo Gospodu, potem ga lahko z vso odprtostjo sprejmemo v naročje svojega srca.

»Njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala svetloba.« (Mt 4,16)

Foto-vir: http://www.kapucini.si/duhovno-pocitniski-teden-gibanja-vera-in-luc
»MAR JE KRISTUS RAZDELJEN?« (1 Kor 1,13)

Besede apostola Pavla iz naslova so bile geslo letošnje molitvene osmine za edinost kristjanov. Razdeljenost med ljudmi, še posebej med kristjani, je največji uspeh hudiča. Cilj hudiča je namreč razklanost v človekovi notranjosti in v skupnostih, v katerih ljudje živimo. Cilj nedelje Svetega pisma, ki jo obhajamo vsako zadnjo nedeljo v januarju je, da bi človek znal Božjo besedo umestiti v središče svojega življenja. Bolj, ko prisluhnemo Božji besedi, bolj slabí moč hudičevega prigovarjanja, ki želi v nas pustiti vtis, da smo najpomembnejši in, da se brez nas ne more ničesar zgoditi. Pod to skušnjavo padamo tudi odgovorni za evangelizacijo. Na videz privlačna misel, da bo brez nas vse propadlo, želimo imeti pod nadzorom vse dogajanje v cerkvenih skupnostih. Posebej smo občutljivi za materialne zadeve, saj v ljudskem pojmovanju velja za uspešnega duhovnika tisti, ki veliko stvari obnovi in na novo zgradi. Pri tem pa se postavlja vprašanje, kje je moč Božje besede, zaradi katere smo oznanjevalci najprej poslani k ljudem? Smo pripravljeni kot župnijska skupnost brati, premišljevati in živeti Božjo besedo? Samo z Gospodom v središču, bomo veseli pričevalci evangelija.