»Vsem župljanom obeh trboveljskih župnij želim, da bi bil učlovečeni Bog bistvo našega življenja.« (Amadej, žpk)

http://www.svjetlorijeci.ba/clanak/829/duhovne-stranice/o-nemoci-bozjoj

»BESEDA JE MESO POSTALA« (Jn 1, 14)

V molitvi angelovega češčenja ponavljamo svetopisemske besede iz začetka Janezovega evangelija: »Beseda je meso postala in med nami prebivala.« (Jn 1, 14) Ta evangeljski odlomek beremo tudi pri dnevni maši božičnega praznika. Kljub temu da so nam te besede znane, pa je vprašanje, če sploh razumemo njihov vsakdanji pomen? To, da pomeni učlovečenje Besede, spočetje in rojstvo Božjega Sina, nam je vsem bolj ali manj jasno. Manj pa se verjetno zavedamo, da nas zgornje besede opominjajo na to, da smo dolžni nenehno preverjati verodostojnost lastnih besed, ki jih izrekamo. Danes smo se že kar navadili, da je po eni strani vseeno kaj govorimo, hkrati pa se naše besede marsikdaj ne uresničijo, iz česar ne delamo velikega problema. Pri ljudstvih na bližnjem vzhodu še danes velja, da izrečena beseda velja  bolj kot napisana beseda. Če nekdo nekaj reče, potem to tudi izvrši. Ali se starši kdaj vprašajo, kolikokrat so že nekaj rekli otroku, potem pa tega niso izvršili? S takšnim načinom mlade rodove vzgajamo za dvojno življenje, kjer se govori eno, dela pa drugo. Naj bo letošnji božič vsem nam za v premislek, da bi izrečena beseda postala izvršeno dejstvo.

»Ne godrnjajte drug nad drugim, bratje, da ne boste obsojeni.« (Jak 5, 9)

http://catholicnotebook.blogspot.com/2010/12/reflection-on-gaudete

»ALI SI TI TISTI, KI MORA PRITI?« (Mt 11, 3)

V evangeliju beremo, da je tudi Janez Krstnik, padel v precep ali je Jezus pravi Odrešenik ali pa naj čakajo drugega? (Mt 11, 3) Ta primer je eden izmed množice primerov v Svetem pismu, ko tudi največje osebe, pokažejo svojo človeško šibkost. Za Janeza Krstnika je Jezus rekel, da »med rojenimi izmed žena ni vstal večji od Janeza Krstnika.« (Mt 11, 11) Iz tega je razvidno, da Jezus ne gleda na človekove herojske sposobnosti, ampak je bistvenega pomena človekovo zaupanje v Boga. Janezov dvom je pozitivnega značaja, kar pomeni, da njegova vera ni bila nekaj samo po sebi umevnega, ampak se je moral o njej vedno iskreno vpraševati. Zato se ne smemo ustrašiti, ko nas obdajajo verski dvomi, ampak je to le priložnost, da pri sebi preverimo moč naše vere. O veri se ne sprašuje le tisti, ki živi zgolj na podlagi tradicionalne predaje verskih običajev, ker za to vera ni potrebna, ampak zgolj vprašanje po materialni koristi, npr. kaj moram storiti, da bom prišel v nebesa? Pravi vernik pa se nenehno sprašuje o lastni verodostojnosti pred Bogom. Ob se zaveda lastne omejenosti in grešnosti, hkrati pa v veri in zaupanju v kliče Gospoda.

»Pred stvarjenjem sveta nas je v njem izbral, da bi bili sveti in brezmadežni pred njim.« (Ef 1, 4)

http://www.veselasola.net/veselasola.net/portal/ucne_poti/pil-zivifosili-20131007

»KJE SI?« (1 Mz 3, 9)
Prvi pogovor med Bogom in človekom se začenja z vprašanjem Boga človeku: »Kje si?« Vzrok za to vprašanje je bila človekova nezvestoba, ker se ni držal navodil, ki mu jih je dal Bog z izročitvijo Božjega stvarstva v upravljanje. Opazimo lahko, da človek sploh ni odgovoril na Božje vprašanje, ampak se je začel izgovarjati z zunanjimi dejavniki, na katere je prelagal odgovornost za lastno nezvestobo. Ko govorimo o grehu, ni največja tragika v tem, da storimo greh. Večja škoda nastane takrat, ko začnemo greh opravičevati s tem, da zanj krivimo nekoga drugega. Prvi človek, Adam, je popolnoma »padel na izpitu«, ker ni znal ovrednotiti svojega izgubljenega stanja, ampak se je z izmikanjem njegova izgubljenost še bolj poglabljala. Nasprotno od prvega človeka nam je za zgled Devica Marija. Ob Božjem povabilu, da postane mati Božjega Sina, je izročila Bogu svoje človeško nebogljeno stanje in se mu dala popolnoma na razpolago. Biti Bogu na razpolago ne pomeni hkrati biti brez greha, ampak povabiti Boga v svoje omejeno stanje. Človekova veličina se ne kaže takrat, ko je brez greha, ampak takrat, ko greh brez olepševanja izroča Bogu.

»Bodite tudi vi pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujete, bo prišel Sin človekov.« (Mt 24, 44)

http://bloorlansdownechristianfellowship.wordpress.com/tag/2011/

»URA JE ŽE, DA SE ZBUDITE IZ SPANJA.« (Rim 13, 11)

Teološko učenje o Cerkvi deli Cerkev na tri stanja: nebeško Cerkev, trpečo Cerkev in potujočo Cerkev. Nebeško Cerkev tvorijo tisti, ki so prestopili prag smrti in so že dosegli večno srečo v nebesih. Trpečo Cerkev tvorijo tisti, ki so prestopili prag smrti, vendar še niso dosegli popolne sreče in se zato s trpljenjem očiščujejo v vicah. Potujoča Cerkev pa smo tisti, ki še nismo prestopili praga smrti, vendar pa že v tem življenju skušamo živeti nebeško kraljestvo. Poleg treh različnih stanj Cerkve, lahko govorimo še o četrtem stanju, ki mu lahko rečemo speča Cerkev. V letu vere, katerega smo uradno zaključili prejšnjo nedeljo, smo lahko primerjali stanje današnje Cerkve z navodili 2. Vatikanskega koncila. Ugotovili smo, da Cerkev na marsikaterem področju dobesedno spi in ne odgovarja okoliščinam sodobnega sveta. Kardinal Carlo Maria Martini je tik pred smrtjo v nekem intervjuju izjavil, da je Cerkev 200 let za časom. Odgovornost za prebuditev iz spanja nosimo vsi kristjani, ker to zahteva narava našega krsta. Letošnji adventni čas je zopet ena izmed priložnosti, da iz neodgovornega spanja zbudimo sami sebe in cerkvene skupnosti.