»Kadar prirejaš gostijo, povabi uboge.« (Lk 14, 13)

KOGAR NAMREČ GOSPOD LJUBI, TEGA VZGAJA (Heb 12, 6)

Danes prevzemajo glavne vzvode v Cerkvi in v družbi, ljudje, ki so bili deležni permisivne – popustljive vzgoje. Generacija, ki je rojena med letom 1960 in 1970 je zadnja, ki je bila vzgojena tako, da so morali že kot otroci doma delati in si celo med počitnicami, npr. z obiranjem hmelja, zaslužiti za zvezke in učbenike za prihajajoče novo šolsko leto. Od takrat dalje pa namesto otrok za vse poskrbijo njihovi starši. Posledica takšne vzgoje je, da otrok ob prvi resni preizkušnji v življenju kloni. Še posebej pa se to pozna v tem, da je nesposoben za življenjske odločitve. Takšno stanje je navzoče tudi med kristjani, ki bi morali, še posebej v današnjem času, z jasnostjo in odločnostjo premagovati življenjske ovire. Tako pa je sedaj tudi Cerkev postala večinoma le uslužnostni servis za trenutne potrebe t.i. kristjanov.) Ob enkratnih zahtevah po zakramentih in zakramentalih, brez resne priprave nanje, se zdi, da niti v Cerkvi ne znamo več pokazati kaj pomeni resnična vzgoja za obče človeške in krščanske vrednote. Vsaka resna vzgoja je zahtevna, vendar se sčasoma pokažejo sadovi v osebah in v skupnostih, ki so zanesljive, poštene in polne Gospodovega Duha.

»Prišel sem, da vržem ogenj na zemljo.« (Lk 12, 49)

VERA JE TEMELJ TISTEGA, V KAR UPAMO (Heb 11, 1)

Kdor se vsaj malo spozna na fizikalne zakonitosti ve, da je potrebno pred začetkom gradnje hiše postaviti močne temelje, na katerih bo stala hiša. Nič ne pomaga, če zgradimo še tako mogočno in na zunaj lepo hišo, če ta nima močnih temeljev. Po fizikalnih zakonitostih se bo takšna hiša prej ali slej podrla. Podobno je tudi z našim krščanstvom. Če želimo biti pravi kristjani, potem moramo naše krščanstvo zgraditi na trdnem temelju, ki sloni na veri v troedinega Boga. Če nimamo trdne vere, potem je tudi ves zunanji blišč obhajanja liturgije zaman. Sveta evharistija je vrhunec krščanskega življenja. Njeno obhajanje ni odvisno le od duhovnika, ampak predvsem od vere Božjega ljudstva. Če bi si vsak, preden se udeleži svete maše, vzel vsaj pol ure časa in bi se pripravil na obhajanje evharistije, potem bi bila skupnost, ki je zbrana ob Gospodovem oltarju, v resnici napolnjena s Svetim Duhom. Zato se mora vsak izmed nas najprej vprašati: »Ali resnično verujem v Božjo navzočnost pri sveti evharistiji? Ali resnično verujem, da mi v svetopisemskih odlomkih govori Bog? Ali verujem, da sem od Boga poklican in poslan oznanjat veselo novico evangelija?«

»Ko se bo prikazal Kristus, vaše življenje, tedaj se boste tudi vi prikazali z njim v slavi.« (Kol 3, 4)

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI (Lk 11, 1)

Slovenci smo, po podatkih raziskav na področju Evrope, narod, ki najmanj moli. Zato je še posebej za nas aktualna prošnja Jezusovih učencev, ki so prosili Jezusa, da bi jih naučil moliti. Učenci so to prosili Jezusa potem, ko so ga sami videli moliti, kar pomeni, da jih je pritegnil njegov zgled. Če želimo iskati vzroke, zakaj je v Sloveniji tako malo molitvenega razpoloženja, se je potrebno vprašati ali mi, ki se imenujemo kristjani, dajemo drugim molitveni zgled? Pri tem so še posebej pod drobnogledom naše družine in župnijske skupine. Ali je v življenju družine na prvem mestu goreča molitev zakoncev? Ali vodi družino skupna molitev? Ali starši uvajajo svoje otroke v krščansko življenje? Ali je na srečanjih župnijskih skupin na prvem mestu slavljenje Gospoda in hkrati izročanje v Njegovo varstvo? Družina, ki obstaja skupaj samo zaradi materialnega preživetja, zagotovo ne bo preživela. Prav tako bo prej ali slej razpadla župnijska skupina, ki se zbira izključno iz funkcionalnih razlogov. Če želimo, da bo Slovenija, kot dežela miru in ljubezni, še naprej obstajala na svetovnem zemljevidu, potem iskreno prosimo Gospoda, da naj nas nauči moliti.

»Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno.« (Lk 10, 41–42)

POSLUŠAJ GLAS GOSPODA, SVOJEGA BOGA (1 Mz 30, 10)

Beseda »poslušaj« je prva beseda v Mojzesovi postavi, ki vsebuje razlago desetih Božjih zapovedi. Če želimo v resnici poslušati Boga, moramo za Božjo besedo najprej odpreti svoje srce. V nasprotnem primeru je vsako naše dejanje izpolnjevanje naše volje, ki se navadno usmeri v zadovoljevanje lastnega egoizma. V množici glasov, ki jih slišimo iz dneva v dan, postaja nevarno, da bi preslišali Božji glas, ki je najpomembnejši za naš obstoj in hkrati za našo rast v polnosti življenja. Če želimo biti v resnici predani Bogu, potem naj bo vsak dan na prvem mestu prebiranje in premišljevanje Božje besede. Če bomo vsako jutro vstali pol ure prej in si vzeli čas za branje Svetega pisma, potem bomo imeli ves dan blagoslovljen. Če pa bomo jutro, zaradi obveznosti, ki nas čakajo, pričeli v naglici, potem bomo na koncu dneva prazni. Morda si lahko za dan, ki je pred nami izberemo za vodilo določen stavek iz Svetega pisma in se ga po možnosti naučimo na pamet. Prepričani smo lahko, da bo že po nekaj dneh naše življenje bolj umirjeno in bomo znali razločevati med besedo, ki ima prazen pomen in med Božjo besedo, ki ima poln in večen pomen.