»Ko bi hotel biti všeč ljudem, ne bi bil Kristusov služabnik.« (Gal 1, 10)

NISEM VREDEN, DA PRIDEŠ POD MOJO STREHO (Lk 7, 6)

V zadnjih letih smo se ljudje navadili, da nam mora vse pripadati. Takšna miselnost pa se je prenesla tudi v krščansko življenje. Večina t. i kristjanov razglaša, da ima pravico do zakramentov in raznih blagoslovov, ob tem pa jim postaja vedno bolj tuje, da je za resno krščansko življenje potrebno vložiti tudi kaj iz človeške strani. Sodobni kristjan je postal razvajen kristjan, kateremu je postala župnija samo še servis za (samo)zadovoljevanje t. i. duhovnih potreb. Tisti pa, ki smo prvi odgovorni za oznanjevanje evangelija vse to nemočno opazujemo in v strahu, da bi izgubili še tiste »ovčice«, ki jih imamo, z zaigrano prijaznostjo prikimavamo vsesplošnemu neredu v Cerkvi. Tudi v Jezusovem času so verskemu življenju povzročali največjo težavo tisti, ki so se imeli za najbolj pravoverne, kar je dobro razvidno iz evangelijev. Po drugi strani pa so pred Bogom pokazali največjo ponižnost tisti, ki so bili v očeh sveta izgubljeni. Lep primer je rimski stotnik, ki izpove svojo nevrednost pred Bogom, hkrati pa je ta njegova drža znamenje velike vere, ki je bila odločilna pri ozdravljenju njegovega sina. Si mu upamo biti vsaj malo podobni?

»Gospod me je imel v začetku svojih poti, pred svojimi pradavnimi deli.« (Prg 8, 22)

ŽIVIMO V MIRU Z BOGOM (Rim 5, 1)

Kaj pomeni živeti v miru z Bogom? Marsikdo bo ob tem rekel: »Češ, jaz pa že nisem v konfliktu z njim, saj redno molim, obiskujem sveto mašo, berem Sveto pismo, ipd.« Pravo merilo našega razmerja do Boga je naš odnos do sočloveka. Človek je ustvarjen po Božji podobi, kar pomeni, da je v globini našega bivanja sam Bog. Če nekdo trdi, da je z Bogom v dobrem odnosu, živi pa v konfliktu z ljudmi, potem svojega odnosa z Bogom ne zna prenesti v vsakdanje medsebojne odnose. Prav tako velik del ljudi jemlje krščanstvo kot nekaj, kar se ne tiče vsakdanjega življenja, ampak ga omejuje zgolj na čas obhajanja zakramentov in na čas molitve. V ostalih delih dneva pa se življenje sodobnega kristjana ne razlikuje od življenja nevernika. Razklanost sodobnega kristjana, ki mu lahko rečemo tudi izbirni kristjan, je razlog za nemir, ki se naseljuje v središču njegovega bivanja. Če želimo zaživeti v pravem miru, potem se moramo zavestno odločiti za sprejem troedinega Boga v vsakem trenutku našega bivanja. Če smo v službi, šoli, pri razvedrilu, v trgovini, na uradu in še kje, mora iz našega srca izžarevati veselje, da Bog živi in deluje v nas.

»Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti.« (1 Kor 12, 4)

PREJMITE SVETEGA DUHA (Jn 20, 22)

Binkoštni praznik je »pika na i« krščanskega življenja. Marsikdo zna na pamet vse verske resnice, vse zapovedi, vse vrste molitev, morda obvlada poznavanje celotnega Svetega pisma, vendar to za krščansko življenje ni dovolj. Če kdo, potem zna hudič celotno Sveto pismo na pamet, kar je razvidno iz odlomkov o Jezusovih skušnjavah, v resnici pa je največji Božji nasprotnik. Pravi vernik je samo tisti, ki veruje v Svetem Duhu. Šele življenje v Svetem Duhu nam daje zagotovilo pripadnosti troedinemu Bogu. Polnost Svetega Duha smo prejeli pri birmi, kar je bil za nas binkoštni praznik. Vsakoletno praznovanje binkoštnega praznika je lahko za nas priložnost, da preverimo ali Svetemu Duhu dopuščamo delovanje v naši notranjosti. Zakrament birme lahko živimo v polnosti, če nenehno odpiramo srca za delovanje Božjega Duha. Bog nas je ustvaril svobodne, zato noče delovati v nas brez našega sodelovanja. Ravno v dejstvu človekove svobode lahko dobimo odgovor na vprašanje zakaj so zakramenti večkrat neučinkoviti? Si upamo za letošnji binkoštni praznik odpreti naša srca, da bi zaživeli polno življenje v Svetem Duhu?

»Glejte, nebesa vidim odprta in Sina človekovega, ki stoji na Božji desnici!.« (Apd 7, 56)

AMEN, PRIDI, GOSPOD JEZUS (Raz 22, 20)

»Amen, pridi, Gospod Jezus! Milost Gospoda Jezusa naj bo z vsemi!« (Raz 22, 21-22) To so zadnje besede, ki so zapisane v Svetem pismu. Na te besede) nas spominja tudi obhajilna pesem »Pridi, ljubi Jezus«. Takrat, ko ga prejemamo v svetem obhajilu, smo že prestavljeni v nebeško kraljestvo, saj je v nas isti Jezus, ki) nas bo pričakal tudi ob vesoljni sodbi ob koncu časov. Danes pet veroučencev prvič pristopa k svetemu obhajilu, kar pomeni, da bo Gospod Jezus v vsej polnosti prišel v njihova srca. Če bodo otroci v nas starejših, ki že več let okušamo Gospodovo navzočnost, začutili, da s hrepenenjem pristopamo h Gospodovi mizi, potem bodo tudi oni želeli hrepeneti po Gospodovi navzočnosti in Njegovem delovanju v njihovih življenjih. Pristopanje k svetemu obhajilu se pravzaprav v ničemer ne razlikuje od smrtnega trenutka, ko bomo dokončno prišli v Gospodov objem. Kakor je Gospod navzoč v našem zemeljskem življenju, tako bo navzoč tudi v našem življenju po smrti. Če bomo s svojim življenjem pričevali, da Gospod res živi, potem bodo tudi naši prvoobhajanci hrepeneli po življenju z Gospodom; bodisi na tem svetu bodisi v večnosti.