»O Bog, izkaži nam milost in nas blagoslovi, razjasni svoje obličje nad nami!.« (Ps 67,2)

VAŠE SRCE NAJ SE NE VZNEMIRJA IN NE PLAŠI (Jn 14, 27)

V štirih poglavjih (13–17) Janezovega evangelija je podrobno opisano dogajanje v dvorani zadnje večerje, preden se je Jezus poslovil od svojih učencev in odšel na križev pot. Kljub podrobnemu opisu pa Janez, za razliko od ostalih treh evangelistov, ne poroča o postavitvi svete evharistije. V njegovem pogovoru z učenci pa je jasno razvidno, kakšen naj bi bil učinek svete evharistije. Eden izmed bistvenih učinkov je mir srca. Danes se ljudje soočamo z velikim notranjim nemirom, katerega želimo zadušiti z različnimi zunanjimi dejavnostmi. Tudi navidezno prizadevanje za dobro je lahko včasih znamenje nemira in negotovosti. Tudi pastoralni načrt Cerkve na Slovenskem ni nujno, da je znamenje duhovnega prebujenja, ampak ga lahko vzamemo kot eno izmed priložnosti, da z raznimi zunanjimi aktivnostmi poskušamo zadušiti nemir v naši notranjosti, ki je posledica našega površnega krščanstva. V dneh pred Gospodovim vnebohodom in pred praznikom binkošti, vzemimo v roke Sveto pismo in skušajmo s poglobljenim branjem Jezusovih naročil svojim učencem v dvorani zadnje večerje, postati pogumni in odločni Gospodovi učenci, polni Njegovega miru.

»Skozi veliko stisk moramo iti, da pridemo v Božje kraljestvo.« (Apd 14, 22)

GLEJ, VSE DELAM NOVO (Raz 21, 5)

Med otroci in odraslimi ni veliko razlik v razmišljanju. Otroci se hitro navdušijo za določeno igračo, kmalu pa se je naveličajo in želijo novo. Tudi odrasli se navdušimo, npr. za določen tip avtomobila, ko pa izvemo, da se je na tržišču pojavil boljši, se ohladimo za starega in želimo novega. Podobno delujemo tudi na področju medsebojnih odnosov. Zelo hitro se ogrejemo za določeno osebo, s časom pa se naš odnos do nje ohladi in že iščemo nov odnos. Tako postanejo stalne spremembe naš način življenja, le te pa v nas ustvarjajo trajen nemir. Novost, katero je med ljudi prinesel Gospod Jezus je ta, da je s trpljenjem, smrtjo in vstajenjem na novo ustvari svet in človeka. Zato je zaradi Gospoda Jezusa nesmrtnost postala stalnica v našem življenju. Več kot to si človek ne more želeti, zato je najgloblje hrepenenje človeka po nesmrtnosti zadovoljeno v Gospodovem vstajenju. Edini pogoj, ki je potreben, da postanemo izpolnjeni je ta, da z vsem srcem verujemo, da je Gospod Jezus na velikonočni praznik minljiv svet in minljivo človeštvo napravil za neminljivo dejstvo. Smo dovolj drzni, da to pokažemo v medsebojnih odnosih?

»Postavil sem te za luč narodom, da boš v odrešenje do skrajnih mej sveta.« (Apd 13, 47)

MOJE OVCE POSLUŠAJO MOJ GLAS (Jn 10, 27)

V tednu, ki je za nami smo molili za nove duhovne poklice in za stanovitnost tistih, ki opravljajo duhovni poklic. V Cerkvi na Slovenskem imamo veliko dejavnosti namenjenih temu, da bi pridobili nove duhovne poklice, saj že dobro občutimo njihovo pomanjkanje. Vprašanje pa je, ali je glavna težava res v številu duhovnih poklicev? Če želimo dobiti pravilno sliko o duhovnih poklicih, je potrebno razmišljati veliko širše. Kljub vsemu spoštovanju do tistih, ki si prizadevajo, da bi pridobili nove oznanjevalce evangelija, se je najprej potrebno vprašati, od kod prihajajo duhovni poklici? Večina izmed njih jih prihaja iz družin, kjer so bili deležni krščanske vzgoje. Vendar se je že tu potrebno vprašati ali je vzgoja v krščanskih družinah usmerjena zgolj v ohranjanje in predajanje tradicionalnih vrednot ali gre res za rast celotne družine v osebnem odnosu z Bogom. Pri delu za duhovne poklice gre tako v prvi vrsti za to, da bi otroci po družinah, na podlagi izkušnje staršev, zaživeli vesel odnos z Gospodom. To pa pomeni naučiti se sposobnosti poslušati Gospodov glas, ki je glas, ki vabi v svobodno odločitev za službo v Gospodovem vinogradu.

»Bogu se je treba pokoravati bolj kot ljudem.« (Apd 5, 29)

PASI MOJE OVCE (Jn 21, 17)

Čeprav je bil po splošnih človeških merilih za to mesto sporen, je Jezus apostola Petra postavil na čelo krščanske skupnosti. Zakaj? Ob ključnih dogodkih, kot sta Jezusovo spremenjenje na gori in Jezusova agonija v vrtu Getsemani, Peter zaspi. Na ta način simbolično zastopa »spečo Cerkev«, kateri smo priče tudi v današnjem času. Ko so Jezusa prijeli, ga je Peter skupaj z ostalimi apostoli zapustil; da bi bila zadeva še bolj tragična, je Jezusa celo zatajil, čeprav se je še nekaj ur prej, ob obloženi mizi širokoustil, da je zanj pripravljen dati življenje. Jezusova logika pa ni logika, ki bi gradila na moralni popolnosti posameznika in skupnosti, ampak je logika ljubezni, ki jo je udejanjil na križu. Petra je postavil za voditelja Cerkve, ker je kljub grešnosti zmogel živeti v iskreni predanosti, ravno zato, ker je svojo grešnost znal priznati, se pokesati in jo izročiti Gospodu. Cilj Cerkve ni, da bi bili njeni člani moralno brezhibni, ampak da bi bili iskreni pred Gospodom. Peter je v svoji iskreni predanosti Gospodu, lahko z Njegovo pomočjo »pasel« krščansko skupnost. Bolj, ko bomo kristjani predani Gospodu, bolj verodostojno bomo pred svetom pričevali za Gospoda.