»Ne bodi neveren, ampak veren.« (Jn 20, 27)

NE BOJ SE! JAZ SEM PRVI IN ZADNJI IN ŽIVI (Raz 1, 17)

Prva nedelja po veliki noči je nedelja treh imen: druga velikonočna nedelja, bela nedelja in nedelja Božjega usmiljenja. Z drugo velikonočno nedeljo zaključujemo velikonočno osmino, kar pomeni, da smo en velikonočni praznik v polnosti obhajali osem dni. Izraz »bela nedelja« se je uveljavil zaradi novokrščencev iz Cerkve v prvih stoletjih. Včasih so podeljevali zakrament krsta praviloma med sveto mašo velikonočne vigilije, med katero pride še posebej do izraza krstno bogoslužje. Novokrščenci, ki so bili odrasli ljudje, pa so potem prišli naslednjo nedeljo k sveti maši v belih oblačilih, zaradi česar se je za to nedeljo uveljavil izraz »bela nedelja«. Izraz »nedelja Božjega usmiljenja« pa se uveljavlja v zadnjih letih. S tem želi Cerkev poudariti potrebnost nenehnega obnavljanja krstne milosti, katero izgubljamo z grehom, v katerega ljudje nenehno padamo. Krstno milost vedno znova obnovimo z iskrenim kesanjem in pristopom k zakramentu sprave. Vse to pa prihaja od križanega in vstalega Gospoda, ki je edini odrešenik človeštva. Ne glede na ogromno število ponudb t. i. odrešenikov, je Jezus Kristus »prvi in zadnji«, ki daje polnost življenja.

VSEM ŽELIM OBILO VSTAJENJSKEGA VESELJA V KRISTUSU!
(župnik Amadej)

IŠČITE GOSPODA, DOKLER SE DAJE NAJTI (Iz 55, 6)

Človek je v svoji najgloblji notranjosti nagnjen, da išče popolno srečo. Težava pa je v tem, da jo išče na napačnih mestih. Nobena minljiva stvar ne more človeka izpolniti, lahko mu nudi le trenutno zadovoljstvo, ki pa v njegovi notranjosti pušča veliko praznino. Praznik Gospodovega vstajenja daje človeku dokončen odgovor na vprašanje: »Kje najti pravo srečo?« S tem, ko je Gospod Jezus Kristus premagal greh in smrt, ki sta posledica človekove omejenosti, je v fizične dimenzije, v katerih se ljudje nahajamo, vnesel nov način bivanja, ki prinaša popolno radost, veselje, srečo… Edini pogoj, da v fizično omejenem svetu zaživimo neomejeno srečni je, da verujemo, da je naš Gospod vstal od mrtvih. Kristjani smo po krstu deležni Jezusove zmage nad smrtjo, naša naloga je, da krstno milost nenehno obnavljamo, kar se zgodi po iskrenem kesanju v zakramentu sprave. Čas, ki nam ga daje Gospod zato, da ga najdemo, je omejen na čas našega življenja. Bolj, ko ga bomo ga z vsem srcem iskali, prej bomo zaživeli z njim v popolnem veselju. Naj bo zato velikonočni praznik tudi dan našega vstajenja od omrtvelosti zdolgočasenega vsakdanjika.

»Če sem torej jaz, Gospod in Učitelj, vam umil noge, ste tudi vi dolžni drug drugemu umivati noge.« Jn 13, 14)

KO SE BOŠ SPREOBRNIL, UTRDI SVOJE BRATE (Lk 22, 32)

Za Jezusa je bila noč iz velikega četrtka na veliki petek najtežja v njegovem življenju. Vedel je, da ga to noč in naslednji dan čaka strahotno ponižanje, ki se bo končalo z njegovo smrtjo na križu. Kljub temu pa je v tej noči, v prvi daritvi svete evharistije, svojim učencem pod podobo kruha in vina daroval samega sebe. Učence je postavil za duhovnike, da bi v njegovem imenu oznanjali evangelij in v njegov spomin pri vsaki sveti maši obhajali spomin Gospodove večerje, kjer se Jezus daruje za nas na popolnoma enak način kot pri zadnji večerji s svojimi učenci. Jezus se tudi v najtemnejši noči svojega življenja zaveda, da ga bodo njegovi učenci, na čelu s prvakom apostolov Petrom, zapustili. Zato ga že pri zadnji večerji opogumlja, da naj takrat, ko se bo spreobrnil, svoje brate utrdi v veri. Jezusovo naročilo Petru velja tudi za nas. Če želimo verodostojno oznanjati evangelij, moramo najprej poskrbeti za lastno spreobrnjenje. To pa je tudi temeljni namen postnega časa, saj smo pri obredu pepeljenja na pepelnico poslušali duhovnikove besede: »Spreobrni se in veruj evangeliju«. Ali smo v postnem času utrdili svojo vero?

Habemus papam: Jorge Mario Bergoglio, FRANCISCUM.

FRANČIŠEK, POPRAVI MOJO CERKEV, KI SE PODIRA

Pred 800 leti je trgovčev sin Frančišek Asiški neke noči zaslišal glas, ki mu je rekel: »Frančišek, popravi mojo Cerkev, ki se podira.« Frančišek je najprej mislil, da mora obnoviti zidove domače cerkve, zato se je lotil gradbenih del. Šele skozi čas je spoznal, da mu je glas Jezusa Kristusa rekel, naj se loti duhovne zgradbe Katoliške cerkve, ki je bila v tistem času na moralnem dnu. Frančišek se je lotil dela tako, da je z doslednim življenjem po evangeliju pokazal, da je pravi kristjan tisti, ki ni obremenjen z materialnimi stvarmi, ampak da je poslanstvo Jezusovega učenca v razdajanju ljubezni. 13. 3. 2013 je Cerkev prvič dobila papeža, ki si je nadel ime po asiškemu ubožcu. Frančišek je začel službo rimskega škofa v preprostem belem talarju, brez »baročnih« dodatkov, v molitvi z verniki na trgu svetega Petra in po vsem svetu. V prvem govoru nam ni dal vedeti, da je postal papež, temveč da je rimski škof, povezan v bratskem občestvu z ljudmi po vsem svetu. Prvi vtis ob nastopu Frančiška nam lahko vliva upanje, da je Jorge Mario Bergoglio izbral ime Frančišek zato, ker je tudi sam zaslišal glas Jezusa Kristusa: »Popravi mojo Cerkev 21. stoletja, ki se podira.« Skupaj s Frančiškom začnimo pogumno prenavljati Cerkev.