»Pred njegovimi očmi je vse razgaljeno in odkrito. Njemu bomo dajali odgovor.« (Heb 4, 13)

POJDI, PRODAJ, KAR IMAŠ IN DAJ UBOGIM (Mr 10, 21)

Dialog bogatega mladeniča in Jezusa je eden izmed najbolj poznanih evangeljskih odlomkov. Pravzaprav lahko bogatemu mladeniču zavidamo za njegovo moralno neoporečnost. Jezusu namreč zelo samozavestno pove, da vse zapovedi izpolnjuje že od svoje mladosti. Če smo pošteni, moramo priznati, da imamo z izpolnjevanjem Božjih zapovedi večkrat veliko težav. Morda se nam zdi, da smo celo tako dobri, da nam kakšno obdobje uspeva živeti moralno neoporečno? Če pozorno beremo evangeljski odlomek, lahko ugotovimo, da za Jezusa ni dovolj, da živimo brez greha. Tudi naše spovedi večkrat izzvenijo v drži bogatega mladeniča: »Kradem ne, ubijam ne, lažem ne, drugih grehov pa nimam.« Če bi bilo to merilo krščanskega življenja, potem bi se lahko vsak izmed nas nekam zazidal, da ne bi delal drugemu nič hudega. Vendar Jezus želi, da vse, kar imamo, delimo z drugimi, posebej ubogimi. Za človeka ni bistveno, da ne dela greši ampak da deli vse kar ima. To pa je v potrošniški miselnosti težko storiti. Tudi bogati mladenič se je na koncu izkazal za ujetega v dobrine tega sveta, zato je žalosten odšel. Če želimo biti veseli kristjani, potem se osvobodimo vsega, kar nas žalosti in zaživimo v Kristusovi svobodi.

»Kar je torej Bog združil, tega naj človek ne ločuje.« (Mr 10, 9)

NI DOBRO ZA ČLOVEKA, DA JE SAM (1 Mz 2, 18)

Na teološki fakulteti nam je profesor (sedanji mariborski nadškof) pri predavanju o zakramentu svetega zakona povedal, da je dolžnost vsakega kristjana, da se poroči. Kdor ostane samski, lahko ostane samski samo iz upravičenega razloga, ki pa je lahko samo Božje kraljestvo. Vendar pa tudi tisti, ki se poroči, se poroči iz razloga, da bo skupaj s svojo ženo (možem), širil Božje kraljestvo. Marsikdaj lahko slišimo, ko nekdo govori, da se zakonci ne morejo v takšni meri posvetiti delu za Božje kraljestvu, kot pa tisti, ki ostanejo neporočeni. To je zmotno mišljenje, ki lahko vodi v zmanjševanje vrednosti zakramenta svetega zakona. Tako poročeni kot samski kristjani smo dolžni oznanjati Božje kraljestvo, razlika je le v načinu. Če je nekdo poročen in pravi, da bi lahko brez žene bolj širil Božje kraljestvo, potem gotovo ne razume bistva zakramenta svetega zakona. Bistvo krščanskega zakona je v tem, da mož in žena, združena v eno telo, posvečena v Jezusu Kristusu oznanjata evangelij vsemu stvarstvu, v prvi vrsti svojim otrokom. Zakrament zakona je vstopno mesto za ustanovitev »domače Cerkve«, ki je osnovna celica, iz katere izhajajo novi kristjani in iz katere izhaja nova svežina evangeljskega oznanila.

»Vaše bogastvo je preperelo in vaša oblačila so požrli molji.« (Jak 5, 2)

ČE TE TVOJA ROKA POHUJŠUJE, JO ODSEKAJ (Mr 9, 43)

Če bi današnji evangeljski odlomek brali dobesedno in ga hoteli uresničiti, potem bi iz samega sebe naredili invalide. To bi tudi pomenilo, da smo sporočilo Božje besede razumeli napačno, v fundamentalistični obliki. Materni jezik Jezusa Kristusa je bil aramejski in je pripadal skupini semitskih jezikov. Za te jezike pa je znano, da vsebujejo obliko govora, ki se imenuje pretiravanje. To pa iz razloga, da bi določeno sporočilo bolj poudarili. Pri tem ne gre zato, da bi širili neresnična sporočila, ampak, da bi sporočilo jemali bolj resno. Jezusov govor o odstranitvi roke, noge in očesa, ne pomeni, da moramo le te fizično odstraniti, ampak spremeniti »način uporabe«. Ni nujno, da je za nas dobro vse, kar primemo v roke ali, da je za nas dobra vsaka pot, ne glede na to, kam smo namenjeni, prav tako ni vseeno kaj gledamo. Vemo, da naši možgani ukazujejo našim udom, kaj naj delajo. Zato nam hoče Jezus povedati, da naj v prvi vrsti spremenimo zadeve v glavi, če imamo morebiti kaj na nepravem mestu. Včasih je bila aktualna molitev za zdravo pamet, ki se ji danes marsikdo posmehuje. Že razmislek, da ni nujno, da je naša generacija najpametnejša v človeški zgodovini, je lahko povod za nov začetek.

»Če kdo hoče biti prvi, naj bo izmed vseh zadnji in vsem služabnik« (Mr 9, 35)

OD KOD MED VAMI BOJI IN OD KOD PREPIRI? (Jak 4, 1)

Na podlagi raziskav so zgodovinarji ugotovili, da je bilo v 200.000 letni zgodovini človeštva samo 540 let popolnega miru. Iz tega lahko sklepamo, da je v človeka močno zasidrana sla po nadvladi nad drugim. Od kje izvira vse to? Sveto pismo nam govori, da je že od začetka človeštva na delu hudi duh. Cilj hudega duha je razdvajati ljudi. Že njegovo ime govori, da je razdiralec (διάβολος-diabolos: razdiralec). Kdor ve, kje je vzrok nečesa, kar je pokvarjeno, je na dobri poti, da stvar popravi. Ker kristjani vemo, da je izvor greha v hudiču, potem vemo tudi to, da se moramo izogibati vsakdanjim zavajanjem hudiča. Boji in prepiri med nami so tako posledica poslušanja hudega duha. Kristjani verujemo, da je Jezus na križu dokončno premagal greh in s tem osvobodil človeštvo. Jezus pa nas kljub vsemu želi pustiti popolnoma svobodne. Če želimo biti svobodni od greha, potem mu ga izročamo na njegov križ. To se na najbolj konkreten način zgodi pri zakramentu sprave, kjer se spravimo z Bogom, bližnjim in s samim seboj. Sad iskrenega kesanja je delo za spravo in mir. Če smo ljudje med seboj sprti, potem je naša vera v Kristusa še vedno pomanjkljiva.