»Jaz sem dobri pastir. Dobri pastir dá svoje življenje za ovce.« (Jn 10, 11)

BOŽJI OTROCI SE IMENUJEMO (1 Jn 3, 1)

Tisti, ki smo povezani z življenjem v Cerkvi znamo zagotovo odgovoriti na vprašanje: »Kaj postanemo s svetim krstom?« Odgovor se glasi: »Božji otroci.« Vprašanje pa je, če se v resnici zavedamo, kaj to pomeni? Vsi tudi vemo, da je Jezus Kristus Božji Sin. Ampak ne zavedamo pa se, da je biti Božji Sin in Božji otrok skoraj eno in isto. Edina razlika je v tem, da je Jezus Kristus Božji Sin, ker izhaja neposredno iz Očeta, mi pa smo Božji otroci, oz. posinovljenci, ko prejmemo sveti krst in ga potrdimo s sveto birmo. Vprašanje pa je, ali živimo kot Božji otroci ali ne? Če npr. sin ali hči zavržeta svoje starše ali se jim celo odpovesta,  s tem ne prenehata biti sin in hči, ampak ne živita v odnosu s svojimi starši. Za človeka, ki je prejel zakramenta krsta in birme ni dovolj, da je bil samo fizično prisoten pri podelitvi zakramentov, ampak Božje otroštvo izpričuje tako, da je nenehno v ljubečem odnosu z Bogom. Nedelja dobrega pastirja, nas lahko usmeri v premislek o tem ali se imenujemo Božji otroci samo pravno-formalno ali pa resnično sprejemamo Jezusa Kristusa za svojega odrešenika. Biti pravi Božji otrok, pomeni, izvrševati duhovni poklic.

»Kaj ste preplašeni in zakaj se vam v srcu oglašajo dvomi?« (Lk 24, 38)
VI STE PRIČE TEH REČI (Lk 24, 48)

Ko v velikonočnem času premišljujemo o Jezusovem vstajenju in o dogodkih, ki so s tem povezani, se morda premalo zavedamo, da smo tudi kristjani današnjega časa neposredno udeleženi v najpomembnejši dogodek v zgodovini človeštva. Jezusovo vstajenje ni le dogodek, ki so ga doživeli njegovi učenci, ampak ga doživljamo tudi danes. Besede »vi ste priče teh reči« (Lk 24, 48) veljajo tudi za nas, saj smo pri vsaki sveti maši, ko nam Jezus daruje svoje telo in svojo kri, priče Gospodovemu trpljenju, smrti in vstajenju. Zato Jezus Kristus ni oseba, ki bi se jo spominjali zgolj zaradi nekega zgodovinskega dogodka, ampak je navzoč in delujoč tudi v današnjem času. Če smo v resnici Jezusove priče, potem z vsem žarom prinašamo veselo oznanilo evangelija današnjemu svetu in ljudem današnjega časa. Če hočemo, da bomo vzgojili nov rod Kristusovih pričevalcev, moramo biti najprej mi goreči in zvesti Jezusovi učenci. Naš zgled bo privlačen tudi za mlajše rodove, ki v mladostnem zanosu iščejo življenjske vzornike. Če bo prihodnjemu rodu prvi vzornik Jezus Kristus, se nam ni treba bati nobene krize.

»Blagor tistim, ki niso videli, pa verujejo!« (Jn 20, 29)

VSE, KAR JE ROJENO IZ BOGA, PREMAGA SVET (1 Jn 5, 4)

V prvih stoletjih krščanstva je bil sestavni del velikonočne vigilije prejem zakramentov krsta in birme za katehumene. Novokrščenci so naslednjo nedeljo prišli v cerkev v belih oblačilih, kar je predstavljalo, da so novi kristjani prenovljeni v Jezusu Kristusu. Od tod za današnjo nedeljo izhaja ime »bela nedelja«. Tudi danes je osrednje bogoslužje velike noči velikonočna vigilija, katere sestavni del je tudi krstno bogoslužje. Verniki med vigilijo obnovimo krstne obljube, kar nas lahko usmerja k preverjanju samega sebe, kako živimo krstno poslanstvo oznanjevalca evangelija. Biti krščen, pomeni biti rojen iz Boga, kar pomeni, da smo rojeni za nesmrtnost. Če bi se tega z vsem srcem zavedali, potem ne bi izgubljali toliko časa z vsakdanjimi, največkrat nepomembnimi skrbmi. Če smo pravi kristjani mora biti naša največja skrb ta, da živimo v skladu s krstnim poslanstvom. Če resnično živimo iz Boga in za Boga, potem bomo vse moči usmerili v oznanjevanje evangelija, kar pomeni, da oznanjamo veselo novico o Gospodovem vstajenju, hkrati pa da Gospoda iščemo v bratih in sestrah, ki so še na poti iskanja smisla življenja.

SMRT NAD NJIM NIMA VEČ OBLASTI (Rim 6, 9)

Ob velikonočnem prazniku se v cerkvah zbere množica ljudi. Vprašanje pa je, če se ista množica zaveda, da pomeni velikonočni praznik zmago Jezusa Kristusa nad smrtjo? To ni le zmaga nad njegovo smrtjo, ampak zmaga nad smrtjo vsakega človeka. Vsak kdor veruje, da je Jezus Kristus na velikonočno jutro, na prvi dan v tednu, (v nedeljo) vstal od mrtvih, je tudi sam deležen nesmrtnosti. V povprečju veruje v vstajenje vsak tretji nedeljnik. To pomeni, da množica, ki se na veliko noč zbere v cerkvi ni nikakršen pokazatelj vernosti. Če je v naši župniji okoli 300 rednih nedeljnikov pomeni, da jih okoli 100 veruje v vstajenje Jezusa Kristusa in v lastno vstajenje. Vera v vstajenje se kaže tudi v tem, da postane pogovor o smrti nekaj vsakdanjega, neobremenjujočega. Po drugi strani pa se zdi nelogično, da se kristjan, ki redno obiskuje sveto mašo, izogiba pogovorom o smrti in o temah, ki so povezane s tem. Če smo resnično pravi verniki, potem bodimo hvaležni Gospodu, da nas je poklical v življenje in s hrepenenjem pričakujmo zadnji trenutek življenja, ko se bo za nas začel »tretji dan« vstajenja, vrata v Božje kraljestvo.

 VSEM ŽELIM BLAGOSLOVLJENE VELIKONOČNE PRAZNIKE!

(župnik Amadej)