Marija Simma je že od  otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo  molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo.

Z molitvijo in darovanjem odpustkov je Marija Simma že od otroštva pomagala dušam v vicah. Od leta 1940 so se ji duše v vicah javljale posamezno s prošnjo za molitveno pomoč. Na vse svete 1953 je začela pomagati dušam v vicah z zadostilnim trpljenjem.

PRESOJANJE PRIKAZOVANJ

Ali so resničnost ali samo plod domišljije, in se zaradi želje ali branja umetno porodijo? Različna dejstva govorijo za resničnost prikazovanj in zadostilnega trpljenja.

– Marija Simma je že od zgodnjega otroštva želela pomagati dušam v vicah, saj je tudi dneve odpustkov vneto izrabljala in opravila mnogo za ta namen predpisanih molitev za duše v vicah. Ni pa vedela, da za njihovo spravo lahko tudi trpimo, dokler trpljenje ni prišlo nadnjo. To zadostilno trp­ljenje je težko, kot so vice same, in potreben je bil popoln duh samožrtvovanja ter zavest zaobljube, da je lahko popolnoma prostovoljno sprejela nase namesto njih vse to trpljenje.

– Kar je Marija Simma zvedela od duš v vicah o današnjem času, njegovih stiskah, nevarnostih ter odrešenjskih sredstvih in kar je v najtežjih trenutkih trpljenja spoznala in ji je bilo v tolažbo, je popolnoma v skladu z verskim naukom o Božjem usmiljenju in pravičnosti in z naukom o vicah ter s spoznanji in izkušnjami cerkvene oblasti.

KAKO LAHKO POMAGAMO DUŠAM V VICAH?

1. Posebno z mašno daritvijo, ki je nenadomestljiva.

2. Zadostilno trpljenje. Vsako trpljenje, bodisi telesno, bodisi duševno, ki ga darujemo za duše v vicah, jim prinese veliko olajšanje.

3. Rožni venec je za mašno daritvijo najučinkovitejše sredstvo za pomoč dušam v vicah. S pomočjo rožnega venca so vsak dan rešene številne duše, ki bi sicer morale trpeti še mnogo let.

4. Tudi pobožnost križevega pota lahko prinese ve­liko olajšanje.

5. Neprecenljivi so odpustki, pravijo duše v vicah. Pomenijo namreč prilastitev zadoščenja, ki ga je nebeškemu Očetu izkazal Jezus Kristus. Kdor v življenju pogosto daruje odpustke za duše v vi­cah, bo tudi v poslednji uri v večji meri kot drugi deležen milosti popolnega odpustka. Grozno bi bilo, če ne bi izkoristili teh zakladov Cerkve za duše v vicah. Podobno kot je grozno, če stojiš pred goro zlata in imaš možnost, da si od tam lahko vzameš toliko, kolikor te je volja, da bi od tega dal hudo trpečemu, ki sam zase tega ne more storiti, ti pa se toliko ne potrudiš, da bi iztegnil roko in mu dal.

Marsikje molitev za odpustke iz leta v leto bolj pojenjuje, in to tudi v naših krajih. Ljudje bi se morali tega bolj držati.

6. Miloščina in dobra dela, še posebej darovi za misijone.

7. Tudi prižiganje sveč naj bi pomagalo dušam v vicah, predvsem ker je to dejanje pozornosti in ljubezni, pa tudi zato, ker so sveče blagoslovljene in svetijo v temo duš v vicah.

8. Tudi kropljenje z blagoslovljeno vodo lajša bolečine.

DUŠE V VICAH IN UMIRAJOČI

Duše v vicah pravijo: Mnogo ljudi pride v pekel zato, ker premalo molimo zanje. Vsako jutro in vsak večer naj bi molili naslednjo molitev za odpuščanje grehov:

Jezus, Ti, ki tako iskreno ljubiš duše,
prosim in rotim Te
pri smrtnem boju Tvojega presvetega Srca
in pri bolečinah Tvoje presvete Matere,
očisti s svojo krvjo vse grešnike sveta,
ki so zdaj v smrtnem boju in bodo še danes umrli.
Božje Srce Jezusovo,
ki si moralo pretrpeti smrtni strah,
usmili se umirajočih. Amen.”

NAVODILA

Duše v vicah zelo skrbijo za nas ljudi in za Božje kraljestvo.

Na to kažejo navodila, ki jih je prejela Marija Simma. Tele lahko najdemo med drugim v njenih zapiskih: Ne bi se smeli pritoževati nad današnjimi slabimi časi. Staršem bi morali povedati, da nosijo glavno krivdo. Starši otroku ne bi mogli narediti slabše usluge, kot če mu izpolnijo vsako željo in mu dajo vse, kar hoče, da je le zadovoljen in ne kriči. Na tak način lahko že otroku vcepijo ošabnost. Ko pa potem ta otrok pride v šolo, se ne zna niti prekrižati niti zmoliti očenaša. O dragem Bogu pogosto ne ve čisto nič. Starši se skušajo opravičiti z izgovorom, češ da je to naloga katehetov in veroučiteljev.

Kjer ne začnemo z veroukom že pri majhnih otrocih, vera kasneje ni trdna. Naučite otroka odpovedovanja! Zakaj je danes ta verska ravnodušnost, ta moralni propad? To je zaradi tega, ker se otroci ne naučijo odpovedovanja. To rodi kasneje nezadovoljneže in razuzdance, ki hočejo vse poskusiti in živeti čimbolj udobno. Zato je toliko spolnega občevanja, preprečevanja spočetja in umorov v materinem telesu. Ti nerojeni otroci vpijejo v nebo po maščevanju. Njihovo število je danes marsikje večje kot število rojenih otrok. Zakon proti prekinitvi nosečnosti mora biti strožji, pa se ta vrši že pri štirinajstletnih deklicah; dolžnost vsakega zdravnika, ki pri pregledu odkrije prekinitev nosečnosti, je, da to prijavi pristojnim oblastem, ker ga sicer bremeni velika odgovornost.

Kdor se kot otrok ni naučil odpovedovanja, postane sebičen, neprijazen, gospodovalen. Zato je danes toliko sovraštva in pomanjkanja ljubezni. Če hočemo imeti lepše čase, moramo otroke bolje vzgajati.

Strašno grešimo tudi v ljubezni do bližnjega, posebno zaradi obrekovanja, klevetanja in prevar. Kje se vse to začne? V mislih. Naučiti se moramo takoj izključevati neljubeznive misli. Tega se moramo naučiti že kot otroci. V kali zatri vsako neljubo misel, in nikoli ne boš neljubeznivo sodil.

Dolžnost vsakega katoličana je apostolat, za nekoga je to v poklicu, za drugega, da je dober zgled. Tožimo, da se mnogi pogubljajo zaradi nemoralnega in protiverskega govorjenja. Zakaj pa drugi molčijo? Tudi drugi morajo braniti svoje prepričanje in se priznati za kristjane. Ali je že bilo kdaj v zgodovini Cerkve reševanje duš in krščanske kulture tako nujno in naloga laikov tako zahtevna kakor danes? Božje kraljestvo bi morali zopet vsi kristjani bolj iskati in bolj uveljavljati, saj drugače ljudje nismo več sposobni prepoznati delovanja Božje Previdnosti.
Skrb za dušo ne sme biti zapostavljena zaradi pretirane skrbi za telo.

Molitev Rožnega venca

Cvetje je verjetno nekaj najlepšega, kar lahko nekomu podarimo. S cvetjem, ki ga spletemo v venec rož ali rožni venec, pa najmočneje izrazimo svojo predanost, svoje zaupanje, svoje čaščenje. In prav to besedo – rožni venec – nosi molitev, posvečena Devici Mariji.
Molitev rožnega venca se je oblikovala konec 16. stoletja kot nadomestilo za molitev 150 psalmov iz Svetega pisma. Obsegala je 3 dele po 50 zdravamarij (z nekaj dodatnimi molitvami). Ta oblika je ostala nespremenjena do konca 20. stoletja, ko je papež Janez Pavel II. veselemu, žalostnemu in častitljivemu delu dodal še četrti – svetli del .
Čemu sploh moliti, moliti rožni venec? Če gledamo le z zemeljskimi, človeškimi očmi, potem je molitev le nek ritual, del ljudske folklore, način umirjanja samega sebe, ko se s ponavljanjem besed odmaknemo od razmišljanja o življenjskih skrbeh. Takrat le »blebetamo kot pogani, ki mislijo, da bodo uslišani, če bodo veliko govorili«.
Če pa odpremo svoj duhovni pogled, torej gledamo z Božjimi očmi, se zavemo velike milosti molitve. Obljube Device Marije, posredovane po sv. Dominiku in blaženem Alanu de Roche, tistim, ki bodo molili in širili rožni venec, izražajo, kakšno moč ima naša iskrena in goreča molitev.
Kdor mi bo zvest služil z molitvijo rožnega venca, bo prejel sporočilne milosti. Obljubim moje posebno varstvo in največje milosti tistim, ki bodo molili rožni venec. Rožni venec bo močno orožje proti peklu. Povzročil bo širjenje dobrih del … 
Ali pa Jezusove obljube po blaženi sestri Faustini Kowalski, ki nam zagotavljajo odrešilno milost Božjega usmiljenja, če bomo molili rožni venec Božjega usmiljenja.
Kaj lahko ob teh dokazih Marijine in Božje ljubezni še dodamo? Ali lahko še bolj resnično izrazimo čudežno moč molitve? Da bi le dosegli in ohranili zavedanje, kakšno moč ima iskrena in goreča molitev.
Cerkev se dobro zaveda te moči. Že Jezus nam je po apostolih dejal, da če se zberemo že samo po dva ali trije v njegovem imenu, tam je on sredi med nami. Zato Cerkev spodbuja k skupni molitvi rožnega venca, zato nas vabi med molivce živega rožnega venca za edinost Cerkve, za nove duhovne poklice ter za svetost in stanovitnost poklicanih, zato se moli devetdnevnica Božjega usmiljenja od velikega petka do bele nedelje … In zato je tudi cel mesec oktoberposvečen rožnemu vencu.
Tam, kjer se konča naša človeška moč, se začenja Marijina priprošnja in Božja milost. V svoji molitvi ne smemo pričakovati velikih čudežev in ne smemo skušati Boga, češ, če me bo Bog poslušal, potem me bo obvaroval pred … Bog namreč deluje na nam včasih povsem nedojemljiv način. Usmerja naša srca, vodi naše misli, besede, dejanja, deluje skozi našo vero, upanje in ljubezen.
Poznam moža, čigar žena je hudo zbolela za rakom. In ko jo je vsakodnevno obiskoval v bolnišnici, se je pred odhodom domov vedno zapeljal še k Mariji na Brezje, kateri se je njegova žena vedno goreče priporočala. Ni znal pojasniti, kaj ga je vleklo na Brezje, nekako čutil je, da mora to storiti. Žena je kmalu umrla. Moški je pripovedoval, kakšno globoko žalost je doživljal ob ženini smrti. Vendar se nikoli ni upal podvomiti v Božjo ljubezen. Zaupanje v Boga v najtežjih preizkušnjah mu je kasneje prineslo neizmerne milosti.
Da bi le zmogli dovolj vere, da je Marija naša mati, ki s svojo priprošnjo posreduje za nas pri Bogu. Da bi le zmogli dovolj ponižnosti, da bi se v molitvi zatekali k njej. Naj bo letošnji oktober – mesec rožnega venca – močna spodbuda.

Kar je veljalo recimo pred 40 leti, velja tudi danes in bo veljalo jutri. Pred 40 leti, leta 1962, je namreč papež Janez XXIII. v apostolskem pismu za mesec oktober zapisal:
„Rožni venec kot vaja krščanske pobožnosti med verniki latinskega obreda, ki so znaten del katoliške družine, zavzema pri duhovnikih in redovnikih takoj za sv. mašo in brevirjem prvo mesto, pri laikih pa prvo mesto takoj za prejemanjem sv. zakramentov. Je to oblika pobožnega zedinjevanja z Bogom in oblika vedno visokega duhovnega dviganja.“
Pričujoče misli o molitvi rožnega venca so lahko samo spodbuda, da s to molitvijo nadaljujemo ali da si jo napravimo za svojo. Vrednost in lepoto te molitve moramo odkriti sami. Zakaj ne bi tega poskusili v letošnjem oktobru?

» Gospod, nauči nas moliti…«

Molitev je najbolj pomembna za kristjana. Kristjana brez molitve ni. Ne moremo živeti ne da bi molili. Nimamo kaj pričevati, če z molitvijo ni izpolnjeno naše srce. Duhovniki nimajo kaj oznanjati, če z molitvijo niso izprosili Gospoda, da pride k njim v tem trenutku. Kako puste in prazne so besede tega sveta, kdo naj jih še posluša. Pa so jih polne revije in časopisi, povsod imamo tega v obilju, nimamo pa duhovnega žara, nimamo ljudi molitve. Prenehali smo verjeti v moč molitve. Vse drugo počnemo preden začnemo moliti, a vendar je molitev najmočnejše orožje v rokah kristjana.
Najmočneje moli takrat, ko ti gre najbolje v življenju. Postaviti se pred Gospoda in reči mu Gospod hvala ti. Molitev zahvaljevanja – zahvaljuje se ti moje srce Gospod za ta dan, hvala ti za vse, kar mi daješ danes, hvala ti za ljudi, ki si mi jih podaril, hvala ti za domače, hvala ti za moža, ki je nemogoč, hvala ti za mojo ženo, ki je nerazumljivo nemogoča, hvala ti hvala, hvala. Uči se Bogu zahvaljevati dragi vernik, potem boš občutil slasti svojega Boga.  Ne dopusti, da se ti molitev pretvori v alarm, v alarmantno stanje. Nimaš več kam, samo molitev ti je ostala. Dobro je tudi tedaj moliti in seveda da takrat molimo, seveda da klečimo, seveda da solze točimo. Vendar ne pozabi svojega Boga takrat, ko si vzdignjene glave in vzdignjenega čela, obstojen v tem svetu, takrat moli, da te Gospod naredi dostojnega hoje po tem svetu. Zahvaljuj se Gospodu z hvala ti Gospod za vse. To nam manjka. Verujte v moč molitve dragi verniki. Spomnite se tolikih, ki so goreče molili Jezusa, da jih ozdravi. Oni so verjeli v molitev. Molitev ni abrakadabra. Molitev ni čaranje. Molitev je izpoved moje vere v Rešitelja močnega in velikega. Veruj v moč molitve. Veruj kakor tisti, ki so pred Kristusa prihajali in predenj izlivali svojo bolečino, ker so verovali, da jih lahko samo On ozdravi, samo On jih lahko preporodi, samo On jih sliši in razume do konca, ker ta svet vas ne bo nikoli razumel, zato se ne razočarajte v ta svet. Kristjan ne sme biti razočaran. Zakaj? Zato ker mora vedeti, da ta svet ne bo nikoli razumel kristjana do konca. Zato bodimo ljudje upanja, Jezusovega upanja, Božjega upanja, upanja izpolnjenega s Svetim Duhom. To naj nas nosi, od tega se lahko živi, vendar moleč globoko, verujoč, da mene Bog čuje, da mene Bog hoče uslišati, da je Bog meni dal molitev kot pristop k Njemu, pot do Njega.  Potrebno je vztrajno moliti ob vsakem času, neumorno, neprestano, moliti s svojim življenjem, moliti s svojim pogovorom, s svojo vožnjo, s svojim delom, s svojo zabavo …

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, obisk svete maše, razne druge pobožnosti, litanije, branje božje besede, šmarnično branje…zatekanje s prošnjo posebej v tem mesecu k presvetemu Srcu Jezusovemu, ki je bogato za vse, ki ga kličejo…

( molitev po namenu MZDP)

Oče naš – Zdrava Marija – Slava Očetu – Marija, kraljica družine – prosi za nas!
Marija, kraljica apostolov – prosi za nas!
Brezmadežno Srce Marijino – prosi za nas!

» Gospod, nauči nas moliti… «

V molitvi ne računaj na dobiček, odvrzi to enkrat iz svojega srca in svoje glave. Nikoli ne pomisli, molim in mora mi biti vse dobro. Ne, temveč nasprotno, ravno zato, ker moliš, ker si izpolnjen z molitvijo, ti Bog daje posebne naloge, preizkušnje, zato, ker te je v molitvi usposobil za to nalogo. Kaj bo Bog dal neko preizkušnjo nekomu revežu, strahopetnežu, ki ne zna moliti, ki ne zna najmanjši križ vzeti, ki ne razume, kaj je smisel življenja, ki misli, da je samo uživanje smisel in da je to izpolnitev naše poti. Bog daje tistim, ki so pripravljeni v molitvi prejeti, z molitvijo nositi. Zato imam vedno pred sabo Jezusovo sliko, ki je pred srečanjem s hojo na križev pot moli na hribu, s seboj je povedel svoje učence. Strah je prevzel Rešitelja, vendar ga molitev rešuje strahu. Kdaj ga rešuje? V tistem trenutku, ko on dopusti, da se izpolni volja nebeškega Očeta. Vse do takrat ga je strah, vse do takrat je panika. A kaj so počeli njegovi učenci? Oni so lepo zaspali, spijo kot majhni dojenčki. Njihov Rešitelj se poti s krvavim potom v molitvi in moli tudi zanje. Gospod za nje, da bodo eno, kakor sva jaz in ti eno, prosim te zanje. Prosim te, da se nekoč prebudijo in da začnejo moliti, močno, kakor ti želiš, da molimo.
Spomni se te slike, ko ti je težko, ko ne veš kaj s seboj in kam, padi na kolena, izjoči svojo bolečino, odpri svoja ušesa in svoje srce, naj tedaj Gospod v molitvi tebi spregovori. Spregovoril ti bo gotovo, Bog ne bo molčal, vendar ne prisiljuj Boga s svojimi željami, temveč dopusti, da se božja želja preko tebe uresniči. Naj Bog govori, ti pa poslušaj. Pretvorimo se končno v poslušalce v naših molitvah. Prisluškujmo Boga, kaj On hoče, kaj On želi sporočiti.

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, obisk svete maše, razne druge pobožnosti, litanije, branje božje besede, šmarnično branje…zatekanje s prošnjo k Mariji, božji Materi, naši mogočni priprošnjici pred prestolom božje milosti.

 Marija, naša mati,pomagaj nam, svojim otrokom!
Tako zelo še izkušamo svojo slabost in slepoto svojega srca.
Tvoj živi vzor nas kliče,da neomajno verujemo in zaupamo.

( molitev po namenu MZDP)

Oče naš – Zdrava Marija – Slava Očetu – Marija, kraljica družine – prosi za nas!
Marija, kraljica apostolov – prosi za nas!
Brezmadežno Srce Marijino – prosi za nas!