AKTUALNI POUDARKI
V sredo zvečer bo sveta maša v BOLNIŠNIČNI kapeli, v petek pa ob 10. uri v domu Franca Salamona.

OBISK BOLNIKOV – Hvala vsem, ki ste mi že sporočili katere bolnike obiskati pred velikonočnim praznikom, ostale pa še naprošam, da mi sporočite. Poskrbimo, da bodo bolni in ostareli deležni sv.zakramentov v času Velike noči.

Spovedni dan za našo župnijo bo na cvetno soboto, 24. marca od 16. ure dalje pri sv. Mariji.

NAŠI POKOJNI
V minulem tednu je bil s svetimi opravili pokopan: STANISLAV Cestnik (Planinska vas 23).

AKTUALNI POUDARKI

BIBIČNA SKUPINA – bo imela srečanje ta teden IZJEMOMA, v ponedeljek, 26. februarja, ob 19. uri.

PRVI PETEK – ker bom bolnike obiskoval v tednu pred veliko nočjo, jih ob tokratnem prvem petku NE BOM.

ŽUPNIJSKO ROMANJE – do konca tedna se prosim oglasite in prijavite tisti, ki ste se odločili za udeležbo na ROMANJU, ki bo od 23. do 26. maja.

NABIRKA OB PRVI NEDELJI – prihodnja nedelja je prva v mesecu, zato bo pri sv. Martinu darovanje okrog oltarja. Nabirki bosta tokrat, tako pri sv. Martinu kot tudi pri sv. Mariji, namenjeni ZA STROŠKE OGREVANJA cerkva. Imejte to v mislih!
Ob tej priložnosti se lepo zahvaljujem/o g. Tonetu Nagliču, ki ima posebno in redno skrb za ogrevanje župnijske cerkve in z ozirom na to vrši tudi potrebna vzdrževalna dela. Bog povrni.

Spovedni dan za našo župnijo bo na cvetno soboto, 24. marca, od 16. ure dalje pri sv. Mariji.

NAŠI POKOJNI
V minulem tednu je bila s svetimi opravili pokopana: Verona ČEŠNOVAR roj. Kavčič (Ulica 1.junija 34b).

AKTUALNI POUDARKI

V postnem času, ki smo ga pričeli na pepelnično sredo, bomo poleg pogostejše molitve vsekakor opravili tudi dobro spoved, ob petkih bomo skupaj molili križev pot pred večerno sveto mašo, ob nedeljah pa se tudi dejansko podali na pot križa, in sicer ob križevem potu v Retju vsako postno nedeljo ob 15. uri. Ne pozabimo na postne petke in ob tem tudi na postno postavo.

TO NEDELJO BOMO, ZARADI ZIMSKIH RAZMER, ki otežujejo hojo, KRIŽEV POT V RETJU MOLILI V CERKVI.

STARŠI – ROPARJI IZKUŠENJ SVOJIH OTROK
Predavanje Aleša Čerina: STARŠI – ROPARJI IZKUŠENJ SVOJIH OTROK, ki je v petek, 19. 1., odpadlo zaradi komunikacijskega škrata, bo v četrtek, 22. 2., ob 18.45 v župnijski dvorani. Predavanje je zelo aktualno in zanimivo, zato vas vabimo da pridete v kar največjem številu. Povabite se med seboj.

Pastirsko pismo slovenskih škofov II. del
Evharistija je tudi zakrament občestvenosti. Sveti Avguštin jo označi kot »znamenje edinosti ter vez ljubezni«. Obhajilo nas istočasno povezuje s Kristusom in med seboj. Kako bi mogli mi, ki smo deležni istega kruha, iste Božje ljubezni, ostajati med seboj tujci? O tem jedrnato spregovori apostol Pavel: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha«. Končni sad evharistije je torej edinost cerkvenega občestva, kar pomeni bratstvo in sestrinstvo v Kristusu.
To ima za nas zelo konkretne posledice. Božja ljubezen, ki smo je skupaj deležni, nas usposablja in nagiba, da si medsebojno odpuščamo in se sprejemamo kljub različnosti. Kako naj uživamo isto Kristusovo telo ter takoj zatem o svojem bratu ali sestri slabo govorimo? Kar smo v sveti evharistiji, je namreč globlja resnica o nas, kot to, kar čutimo drug do drugega.
Evharistija nam omogoča, da postajamo vedno bolj ljudje občestva. Kristjan ne more biti individualist, saj je vedno vraščen v cerkveno skupnost. Je človek Cerkve. Čuti skrb za celotno občestvo. Veseli se njegovega napredka in trpi zaradi njegovih stisk. »Bog, ki očetovsko skrbi za vse, je hotel, da bi vsi ljudje sestavljali eno samo družino in ravnali drug z drugim kakor bratje«.
Odprtost cerkvenega občestva je danes še posebej temeljnega pomena. Bolj kot v preteklosti se je treba veseliti tistih, ki se želijo približati in zaživeti globlje versko življenje. Treba jim je iti celo naproti. Največkrat se ljudje približajo Cerkvi ob spletanju preprostih človeških vezi. Ko se počutijo v občestvu sprejete in dobrodošle, samodejno zaživijo tudi polnejše versko življenje. Po drugi strani pa tisti, ki se čutijo s strani kristjanov obsojani in izključeni, zelo težko preidejo k rednejši verski praksi. Zato je odločilen pristen, prisrčen in odprt človeški odnos. Cerkev je najprej v medsebojnih odnosih, šele nato v strukturah.
Ko v tem pastoralnem letu razmišljamo o spremljanju družin in otrok od krsta do prvega obhajila, želimo škofje poudariti, da je prenos vere naloga vseh kristjanov. Evangelizacija prihajajočih generacij ne more biti le skrb duhovnikov in katehetov.
Starši so prvi vzgojitelji otrok v veri. Brezštevilna pričevanja govorijo o tem, kako je prisrčna in trdna vera staršev za vedno zaznamovala otroke in marsikdaj rodila duhovne poklice. Družina je dejansko prva veroučna šola: pogosta družinska molitev ter iskren pogovor o verskih vprašanjih sta za otroke neprecenljiva popotnica. Družina je »domača Cerkev«. Tega poslanstva vsi starši danes niso več sposobni ali pripravljeni izpolniti. Pogosto prejmejo otroci prvi zgled in razlago vere od starih staršev ali drugih sorodnikov. Njihova prisotnost in spremljanje sta zato marsikje nepogrešljiva.
Tudi dušni pastirji imajo pri evangelizaciji novega roda ključno vlogo. Kot pastirji so poklicani, da omogočajo živa občestva: občestva, ki so hkrati odprt kraj človeškega srečanja ter kraj doživljanja Božje ljubezni. Pri vključevanju tistih, ki še niso vključeni v redno življenje Cerkve, so zelo koristne dodatne možnosti srečevanja, kot so miklavževanje, materinski dan, oratorij za otroke, srečanje mladih družin… Posebej vas vabimo, da pri pastoralnem načrtovanju razmišljate, kako pritegniti družine z otroki v dobi med krstom in pričetkom verouka, saj se v tem času mlade družine najbolj oddaljijo. Vendar duhovniki sami ne morejo stopati v osebni stik z vsemi oddaljenimi kristjani, saj pogosto nimajo neposrednega dostopa do njih. Zato je potrebna oznanjevalna naravnanost celotnega občestva. Vsakdo, ne glede na svoj stan, izobrazbo ali osebne darove, lahko dejavno pripomore k rasti Cerkve, kot poudari papež Frančišek: »V vseh krščenih, od prvega do zadnjega, deluje posvečujoča moč Svetega Duha, ki priganja k evangelizaciji. /…/ Vsak krščeni je, ne glede na svojo vlogo v Cerkvi in na stopnjo verskega znanja, dejaven nosilec evangelizacije«.
Škofje se posebej zahvaljujemo vsem staršem, starim staršem, katehetom, duhovnikom in drugim, ki dejavno posredujete zaklad vere mlademu rodu. Naj vas še naprej, ne glede na težavne in evangeljskemu oznanilu nasprotujoče okoliščine, napolnjuje globoko upanje. Upanje, ki izvira iz veselja odrešenja, se naslanja na Kristusove besede: »Bodite pogumni, jaz sem svet premagal!« (Jn 16,33). »Veselje evangelija napolnjuje srce in celotno življenje ljudi, ki se srečajo z Jezusom; ljudi, ki dovolijo, da jih odreši greha, žalosti, notranje praznine, osamljenosti. Z Jezusom Kristusom se vedno rojeva in oživlja veselje«.
Naj nam Marija, Mati Cerkve, izprosi milost, da bi se znali slovenski kristjani veseliti daru vere in biti njeni živi pričevalci. S to željo vas prisrčno pozdravljamo in kličemo nad vas Božji blagoslov.
Vaši škofje

NAŠI POKOJNI
V minulem tednu sta bila s svetimi opravili pokopana:
Stjepan PINTARIČ (Vreskovo 96) in Stanislava STOJS (Šuštarjeva kol. 27).

URADNE URE v župnijski pisarni: pon., tor., ter vsak 3., 4. in 5. petek v mesecu od 10. do 12. ure.

KRST otroka prijavite vsaj mesec dni pred krstom. Krščevanje je ob sobotah in ob nedeljah ob 11. oz. 12. uri ali po dogovoru.

OBHAJILO BOLNIM IN OSTARELIM duhovnik prinaša na dom vsak prvi petek v mesecu.

ZA OBISK V BOLNIŠNICI, posebej težko bolnih ali umirajočih, se potrudim, da sem vedno na razpolago.

ZA DAN IN URO POGREBA ob smrti sorodnikov se je dobro najprej, vsaj informativno, pogovoriti z duhovnikom.

MOŽNOST ZA SV. SPOVED je običajno pred mašo, vsekakor pa vedno ob četrtkih in prvih petkih.

MOLITEV PRED NAJSVETEJŠIM je vsak četrtek pol ure pred sv. mašo.

PEPELNICA IN POSTNI ČAS
Na pepelnico bo priložnost, da se udeležite svete maše in pepeljenja dopoldan ob 10. ali zvečer ob 18. uri. Ne pozabimo, da sta pepelnična sreda in veliki petek dneva strogega posta in zdržka mesa. Postna postava veže vse, od osemnajstega do šestdesetega leta. Na strogi post se le enkrat na dan najemo do sitega in se zdržimo mesnih jedi. Samo zdržek od mesnih jedi je na vse petke v letu. Na vse druge petke v letu, razen na praznike, je mogoč zdržek mesa nadomestiti s kakšnim drugim dobrim delom npr. udeležba pri sv. maši, osebna ali družinska molitev, obisk cerkve ali kapele, branje Svetega pisma, molitev križevega pota ipd. Poleg zdržka mesa so še druge možnosti: zdržek od sladkarij, zdržek od kave ali kajenja, zdržek od televizije, računalnika.

Po evharistiji postajamo Božji domačini /pastirsko pismo slovenskih škofov/
V lanskem pastirskem pismu smo razmišljali o zakramentu svetega krsta. Poudarili smo pravico vsakega otroka ali odraslega do krsta, ne glede na težavnost ali nepopolnost družinskih razmer, v katerih se nahaja. Krst namreč pomeni vstop v svet vere, najosnovnejši dostop do Božje ljubezni. Človek je vse od greha prastaršev zaznamovan z odtujenostjo Bogu, čemur pravimo izvirni greh, krst pa ga vrača v stanje prvotnega prijateljstva z Bogom.
Krst pomeni odločilni korak na poti posredovanja vere, saj predstavlja prvi korak človekovega vstajenja. S Kristusom smo namreč pokopani v njegovo smrt in z njim vstanemo; naše življenje je z njim skrito v Bogu. Vendar je pot treba nadaljevati ter novokrščencu, zlasti otroku, pomagati, da od obhajanja zakramenta pride do izpovedovanja osebne vere in življenja po njej.
Če pomeni sveti krst začetek poti vere, potem je zakrament svete evharistije njeno bistveno nadaljevanje. Evharistija hrani, krepi, poglablja in varuje krstno življenje v nas. Krstni odnos s Kristusom je treba oživljati, očiščevati in negovati, sicer nas ovinki življenja zagotovo oddaljijo od njega. Sveti krst ne zadošča za polno življenje vere, kajti tudi novo življenje potrebuje hrano. Obhajanje svete maše, poslušanje Božje besede z odprtim srcem ter pogost in hvaležen prejem obhajila nam namreč omogočajo, da vedno bolj postajamo to, v kar smo bili prerojeni v svetem krstu. V Sloveniji je v osemdesetih letih k prvemu obhajilu pristopilo še več kot 90 odstotkov otrok, ki so prejeli sveti krst (93 %), konec devetdesetih le slabih 80 odstotkov (78 %), danes pa prvo obhajilo prejme le še 68 odstotkov krščenih otrok. Ker se število cerkvenih porok manjša oziroma narašča število zunajzakonskih skupnosti, ki so običajno šibkeje vpete v življenje Cerkve, se bo verjetno ta odstotek v prihodnje še nižal. Škofje želimo poudariti, da brez rednega obhajanja svete maše nujno ostajamo izbirni ali oddaljeni kristjani. Mnogi krščeni, ki ne poglobijo poznanja vere in dejansko ne zaživijo svoje krščanske istovetnosti, se lahko razvijejo celo v vnete nasprotnike vere. Zato je pomembna zavest, da z rednim obhajanjem evharistije ostajamo Božji domačini; združuje nas z Bogom Očetom po Kristusu v Svetem Duhu. Ko se hranimo s Kristusovim Telesom in Krvjo, postajamo Kristusovo skrivnostno telo, ki je živo cerkveno občestvo. »Potemtakem niste več tujci in priseljenci, temveč /…/ domačini pri Bogu«. Starši, pomagajte že malim otrokom, da ostanejo »domačini pri Bogu«, in jih čim pogosteje pripeljite v domačo cerkev k Jezusu pod podobo kruha. Evharistija se tako izkaže za ščit naše vere, ki ga kristjani danes potrebujemo prav tako kot nekoč. Varuje nas pred stranpotmi in nam daje moč, da živimo v pristnem krščanskem duhu, kot pričajo mučenci. Leta 304 po Kr., v času Dioklecijanovih preganjanj, so obtožili in usmrtili 49 etiopskih kristjanov, ker so nezakonito obhajali nedeljsko evharistijo, čeprav je cesar leto poprej s posebnim odlokom prepovedal javne shode kristjanov. Tedaj so abesinski mučenci izrekli pretresljiv stavek, ki odmeva skozi vse čase: »Brez nedelje ne moremo živeti.«
Dragi bratje in sestre, prosimo vas, da storimo vse, kar je v naši moči, da bodo novokrščenci začutili tudi osebno pripadnost Kristusu v Cerkvi. Kot najbolj običajna pot se nam pri tem kaže prav redno obhajanje zakramenta svete evharistije.
Končno škofje vzpodbujamo vse odrasle, ki nimate ovir za prejem svetega obhajila, da z zaupanjem pristopite k temu svetemu obedu. Sveto obhajilo namreč odpušča grehe, ki ne potrebujejo zakramentalne spovedi, in tega se slovenski kristjani premalo zavedamo. Prvi sad oltarne daritve, pri kateri se posedanja Kristusova daritev na križu, je odpuščanje grehov in poživitev Božjega življenja navzočih…//. Jaz, ki stalno grešim, moram stalno imeti zdravilo« (sveti Ambrož). Obhajilo, kot rad poudarja papež Frančišek, ni nagrada za popolne, temveč zdravilo za grešnike. V resnici nas Gospod vedno preseneti, ko nam kaže, kako nas ljubi tudi sredi naših slabosti. »On je namreč spravna daritev za naše grehe, pa ne le za naše, temveč tudi za ves svet«.