ALBIN (469 – 550),  god: 1. marec

Rodil se je v mestu Vannes na severozahodu Francije. Starši so bili ugledni, predvsem pa odlični kristjani. Albinu so posredovali vero, ki je usmerjala njihovo življenje. Zapustil je dom in odšel v samostan. V samostanu so se ravnali po zgledu svetega Martina iz Toursa. Že zgodaj je bil vodilna osebnost svoje okolice in vsem zgled v meniškem življenju. Zato so ga leta 504 izvolili za opata v Tehilaku na jugu Bretonskega polotoka. Leta 529 je bil na željo ljudstva izbran za škofa v mestu Angers. Nerad je zapustil samostansko zatišje. Ko pa je bil sredi sveta, je pokazal enako odločnost in junaštvo, s kakršnim je svojo voljo podrejal ljubezni do Kristusa kot menih. Predvsem se je posvetil oznanjevanju evangelija versko zanemarjenim množicam staroselcev in mlademu rodu Frankov, ki so se po nedavno sprejetem krstu šele uvajali v krščanske navade. Trudil se je olajšati bedo siromakom, če je bilo treba tudi v spopadih z bogataši in mogočneži, ki so bili kristjani le po imenu. Želel je, da bi škofje nastopali enotno, vendar ga pri tem niso vsi podpirali.

MATIJA, apostol (+ 63), god: 24. februar

Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, Božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili »nadomestnega apostola«. Volitve so opravili z žrebom, ki je določil Matija. Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kot to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stoletja, ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili evangelij po Matiju. Srednjeveška zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa govori, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti. Kljub temu da vesoljna Cerkev slavi njegov god 14. maja, ga Slovenci, zaradi nagnjenosti k nostalgičnosti, obhajamo po stari liturgični ureditvi, 24. februarja.

SEDMERI USTANOVITELJI, (13. stol.), god: 17. februar

Čeprav so znana njihova osebna imena, jih ponavadi častimo pod skupnim imenom »sedmeri ustanovitelji servitov«. Pod tem imenom jih je papež Leon XIII. Leta 1887 razglasil za svetnike. Bili so trgovci in so imeli dobre poslovne zveze z velikimi trgi na Vzhodu in na Zahodu. Na svojih potovanjih so na lastne oči videli, kako pogubne so posledice vojne, predvsem za moralno in versko življenje. Spoznali so, da se stiskam časa ni mogoče uspešno upirati le z molitvijo, ampak je treba ustanavljati tudi verska združenja. V teh naj bi se zbirali ljudje enakega mišljenja, se pogumno in odločno uprli vsem skrajnežem in oznanjevalcem krivih naukov. V družbi ustanoviteljev so se člani med seboj imenovali »bratje«. Sredi sveta so hoteli živeti spokorno in v uboštvu. V svojih pravilih so poudarjali ljubezen do Boga, iskreno medsebojno ljubezen, ljubezen do bližnjega, krepitev duha z zatajevanjem, premišljevanjem in obilno molitvijo. Središče njihovega življenja je bila maša, molitev v koru in dela usmiljenja do revnih.

APOLONIJA, (+ ok. 250), god: 9. februar

Apolonija je živela v prvi polovici 3. stoletja, najbrž je delovala kot diakonisa, kar je razvidno v pismu o preganjanju kristjanov, ki ga je napisal škof Dionizij iz Aleksandrije škofu Fabiju v Antiohijo. Dionizij poroča o mučeništvu mnogih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako lahko ljudje podivjajo. Poročilo govori, da so zgrabili vsega občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo bodo živo zažgali, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela. Apolonija je zavetnica zobozdravnikov. Mnogi umetniki so jo upodobili v lesu, kamnu in na platnu, njeno podobo najdemo v neštetih cerkvah po vseh krščanskih deželah, tudi na Slovenskem. Največkrat jo upodabljajo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom in kleščami v drugi. V Sloveniji je Apoloniji posvečena samo podružnična cerkev v Bezovici pri Črnem Kalu.