Janez Perboyre, (1802 – 1840), god: 11. september

Po maturi se je Janez odločil, da bo šel za misijonarja na Kitajsko, zato je tudi on vstopil k lazaristom. Po mašniškem posvečenju je postal profesor dogmatike v bogoslovju Saint Flour. Predstojniki so mu tako zaupali, da so ga že naslednje leto imenovali za rektorja malega semenišča. S skupino mladih lazaristov in svetnih duhovnikov je osnoval ekipo, ki je mladino potegnila za sabo. Še vedno pa se je navduševal za misijon na Kitajskem. Janez je šel tja leta 1844. Za dalj časa se je ustavil v portugalski koloniji Macao, kjer se je učil kitajščine. Decembra 1835 se je končno po morju odpravil na Kitajsko, kjer so mu določili misijon v pokrajini Hupe. V januarju 1838 je bil Perboyre imenovan za misijonarja s sedežem v Čajuenkovu v pokrajini Hupe, kjer je bilo okoli 2000 kristjanov. Znal je najti posrečene pastoralne pobude in k delu pritegniti tudi laike. Ti so ob nedeljah in prazničnih popoldnevih razlagali od misijonarja nakazano snov v obliki pogovora. Kitajski oblastniki so ga 15. septembra 1839 zaprli ter ga na razne načine mučili. Ni hotel poteptati križa, kar bi bilo znamenje odpada od krščanske vere, zato je bil obsojen na smrt.

Rozalija, (1130 – 1166), god: 4. september

Rojena je bila okoli leta 1130 v mestu Palermo, kjer je ime svoj dvor sicilski kralj Roger II. Po materi je bila Rozalija v sorodu z njim, njen oče, grof Sinibald, pa je bil gospodar nad mestecema Coschina in Rosa. Rozalija se je razcvetela v pravo rožo. Vzgajali so jo kot kraljično. Ko je kazalo, da bo dobila bogatega ženina, se je pred snubci umaknila v samoto. Naselila se je v votlini na Monte Reale (kraljevski gori) nad mestecem Coschino. S seboj je vzela le razpelo in nekaj nabožnih knjig. Tam je živela v strogi pokori in v prisrčnem duhovnem združenju z Bogom. Ker se ji je zdelo, da je preblizu ljudi, se je umaknila v še bolj divjo skalnato votlino na gori Monte Pelegrino (Romarski gori), od koder je zrla na Palermo. Umrla je po šestnajstih letih samotnega življenja, stara nekaj nad trideset let. Ko je leta 1624 v Palermu divjala kuga, so njene posmrtne ostanke odnesli v mestno stolnico, kjer počivajo še danes. Od tedaj jo častijo kot priprošnjico proti kugi, je pa tudi zavetnica mesta Palermo.

Monika, (301 – 387), god: 27. avgust

Rodila se je v severnoafriški pokrajini Numidiji v krščanski družini. Poročila se je s poganom Patricijem. Mož je bil sicer dobrega srca, toda nagle jeze. Monika mu ni nikdar ugovarjala, dokler je bil jezen, temveč je vedno čakala, da se je umiril, in potem mu je povedala, kar je mislila. Rodila je dva sina: Avguština in Navigija. Avguštin je bil izredno nadarjen otrok in starša sta želela, da bi postal profesor govorništva. Poslala sta ga v šole. Ko je bilo Avguštinu šestnajst let, jima je zmanjkalo denarja, zato je za eno leto ostal doma. V brezdelju se je predal vrtincu mladostnih zablod. Monika je neprestano jokala in molila, da bi se sin obrnil od razuzdanega življenja. Vdal se je tudi krivi veri manihejcev, ker ta ni grajala njegovega razbrzdanega življenja. Monika je neprestano molila in bila trdno prepričana, da bo uslišana. To se je uresničilo čez devet let. S svojo ljubeznijo in potrpežljivostjo je tudi dosegla, da se je njen mož dal krstiti.

Ema Krška, (983 – 1045), god: 27. junij

Rodila naj bi se na gradu Pilštajn na Kozjanskem. Čeprav je bila plemiškega rodu, se je počutila domačo med preprostimi in revnimi. Na rodbinskih posestih v Posavju in na Koroškem so bili podložniki večinoma Slovenci. Mlado Emo so starši poslali na nemški dvor, da bi se naučila uglajenega vedenja in, da bi se primerno izobrazila. Na dvoru je Ema srečala Vilijema, mejnega grofa Savinjske marke, svojega bodočega moža. Vilijem in Ema sta bila upravitelja precejšnjega dela sedanjega slovenskega ozemlja. Bila sta blaga in ljudem naklonjena zemljiška gospoda. Živela sta v skladnem zakonu, toda njuna družinska sreča je trajala malo časa. Imela sta dva sinova: Vilijema in Hartviga; slednji je umrl že v otroških letih. Potem je Ema izgubila še moža. Leta 1035 je v bojih za oblast med cesarjem in samopašnim velikašem Adalberonom padel še njen sin Vilijem. Ko je Ema ostala sama, se je odrekla vsemu in je začela velikodušno razdeljevati svoje imetje v korist ljudstva in Cerkve. Njeno največje delo je samostan benediktink v Krki na Koroškem.