Lea (+ okoli 384), god: 22. marec

Lea je bila mlada vdova. Poročena je bila z uglednim in bogatim Rimljanom, čigar ime ni znano. Mož ji je kmalu umrl, zato so ji svetovali naj se drugič poroči. Za njeno roko se je potegoval Vecij Agorij Pretekstat, mlad in sposoben mož, ki je bil v javnosti znan kot zagovornik poganstva. Lea se z njim ni marala poročiti. Gotovo je odločala tudi razlika v veri. Lea se je najprej vključila v družbo asketinj okrog vdove Marcele, kjer je bil njen duhovni voditelj sveti Hieronim. Kasneje pa je prevzela vodstvo podobne bogoljubne družbe na svojem posestvu v Ostiji, kamor se je umaknila. V svojo družbo je sprejela tudi svoje služabnice in jih učila bolj z zgledom, kakor z besedo. S tem je pokazala evangeljski čut za enakost vseh ljudi v Kristusu. V marcu leta 384 je Lea v Ostiji umrla, istočasno je v Rimu izdihnil izvoljeni konzul Vecij, njen nekdanji snubec. Sveti Hieronim je njuno smrt ponazoril s podobo bogatina (Vecij) in ubogega Lazarja (Lea): prvi trpi v peklenskem ognju, ona pa se veseli v rajskem poveličanju. Seveda je ta primerjava pretirana, po drugi strani pa pomembna zato, ker v njej poveličuje kreposti umrle svetniške vdove.

Matilda (895 – 968), god: 14. marec

Izhaja iz saškega, njen oče Dietrich je bil vnuk saškega narodnega junaka Widukinda, kateremu je bil krstni boter Karel Veliki, njena mati Reinhilda pa je bila iz frizijske vladarske hiše. Matilda je bila dekle trdnega značaja in odlolčne volje, njena odlika je bila tudi sproščenost. Leta 909 je samostan Herford obiskal saški vojvoda Henrik Ptičar, ki je bil vdovec. Videl je Matildo zatopljeno v molitev, ob tem mu je deklica postala tako všeč, da jo je že ob prvem srečanju zasnubil. Matilda je njegovo ponudbo sprejela. Njena zasluga je, da je bil Henrik leta 919 izbran za nemškega kralja, ki mu je potem znala modro svetovati pri vseh pomembnih odločitvah. Zaslug za uspehe ni pripisovala sebi, ampak razsvetljenju, ki ji je bilo dano po zaupni molitvi. Bila je pozorna do vseh: veliki so občudovali njen mirni in mogočni nastop, mali pa so vedeli, da njeno usmiljeno srce ne bo odreklo v nobeni stiski. Leta 936 je umrl njen mož. Šele po njegovi smrti je pokazala vso moč svoje volje. Njen sin Bruno je bil od leta 953 škof v Kölnu, ki je kasneje postal svetnik. Pred smrtjo se je Matilda za nekaj let umaknila v samostan Quedlingburg, ki ga je bila sezidala s pomočjo svojega pokojnega moža. Tam je umrla 14. marca 968. Pokopali so jo zraven njenega moža v kapeli gradu Quedlinburg.

Perpetua in Felicita (+ ok. 202), god: 7. marec

Rimski cesar Septimij Sever si je prizadeval, da bi uničil krščanstvo. Ker je bilo kristjanov že na milijone, jih je bilo nemogoče pobiti. Zato je strogo prepovedal prestop v krščanstvo. Po njegovem bi na ta način kristjani v nekaj desetletjih izginili. Njegovo preganjanje je prizadelo predvsem katehumene, to je tiste, ki so se pripravljali na krst. Med temi sta bili tudi Perpetua in Felicita, ki sta z njunimi tovariši svetel zgled s Kristusovo ljubeznijo navdane bratovske in sestrske povezanosti do smrti. Perpetua je bila mlada žena iz ugledne družine, dobro vzgojena in stanu primerno omožena; malo pred tem, ko je bila vržena v ječo, je rodila sinka. Oče jo je nagovarjal, naj se usmili njegovih sivih las in svojega otroka ter daruje bogovom in si tako reši življenje. Katehumeni so v ječi prejeli krst. Bilo ji je hudo, ko je videla, da se oče in njeni domači zaradi nje tako žalostijo. Pri javnem zasliševanju na mestnem trgu so vsi zaslišani priznali, da so kristjani. Rimski upravitelj je vse obsodil na smrt: izpostavijo naj jih zverinam.  Mlada sužnja Felicita je bila v visoki nosečnosti, ko so jo prijeli, po rimskih zakonih pa nosečnic niso smeli umoriti. Bila je žalostna, da ne bo mogla iti v mučeniško smrt s svojo sestro in z brati v Kristusu. Molili so zanjo in rodila je deklico. Zatem sta Perpetua in Felicita, skupaj s tovariši umrli mučeniške smrti.
Beri naprej →

Simeon Jeruzalemski, (umrl l. 107) god: 18. februar

Bil je krščen Jud, doma iz Jeruzalema. Okrog leta 60 je potoval v Rim, da bi natančno spoznal, kaj uči rimska cerkev, ker so na vzhodu vstajali vedno novi krivoverci. Ko se je vrnil v Palestino, je zoper krivoverske gnostike napisal pet knjig, ki pa so se izgubile. Po mučeniški smrti svetega Jakoba mlajšega, l. 62, je bil za  jeruzalemskega škofa soglasno izvoljen njegov brat Simeon. To je nekega častihlepneža, ki je sam upal, da bo postal škof v Jeruzalemu, tako užalilo, da je izstopil iz krščanske občine. Bil je prvi razkolnik, kar jih pozna cerkvena zgodovina. Za sabo je potegnil še nekatere druge kristjane iz judovstva. Ločini, ki je verovala samo to, da je Jezus obljubljeni Mesija, so dali ime ebioniti (beračoni). Za časa rimskega cesarja Trajana, ki je izdal odlok, da sicer kristjanov ni treba iskati, da bi jih kaznovali, ker se ne držijo državne vere, toda če jih kdo zatoži, da so kristjani, morajo biti kaznovani, so sovražni krivoverci Simeona zatožili rimskim oblastem, da je Davidov potomec in kristjan. Škof je bil takrat star že 120 let. Ko so ga zaslišali je jasno izpovedal vero v Kristusa. Ko tudi po raznih mučenjih ni odpadel, so ga pribili na križ.
Beri naprej →