Apolonija  (umrla okoli l. 250), god: 9. februar

Ko nas zobje pošteno zabolijo, komaj čakamo, da nas zobozdravniki rešijo teh muk. Zavetnica teh »rešiteljev« je sveta Apolonija. Poročilo o njenem mučeništvu pove, da so ji s surovimi udarci izbili zobe. Upodabljajo jo s palmo kot simbolom mučeništva v eni roki ter z zobom v kleščah v drugi. Najbrž je delovala kot diakonisa, kar je razvidno iz pisma škofa Dionizija škofu Fabiju iz Antiohije. Dionizij mu poroča o mučeniški smrti mnogih aleksandrijskih kristjanov, med katerimi je bila tudi Apolonija. To preganjanje je tudi grozljiva slika o tem, kako ljudje izgubijo razsodnost in podivjajo, ko nekdo udari na pravo struno, da doseže svoj namen. V pismu med drugim lahko beremo, da so zgrabili občudovanja vredno starejšo devico Apolonijo in ji z udarci po čeljustih izbili vse zobe. Pred mestom so naložili grmado in ji pretili, da jo bodo živo zažgali, če ne bo za njimi ponovila brezbožnih besed. Ko si je izprosila trenutek in so jo izpustili iz rok, je urno skočila v ogenj in zgorela.
Beri naprej →

Janez Bosko  (1815 – 1888), god: 31. januar

V nežnih letih je izgubil očeta in izkušnja trde mladosti je pripomogla, da je imel izreden posluh za težave zapuščene mladine. Ko je hodil na višje šole, si je služil kruh z raznimi deli, kajti mati mu ni mogla plačevati šolanja. Po končani gimnaziji, se je odločil za duhovniški poklic. Leta 1841 je bil posvečen v duhovnika. Obiskoval je Torinske zapore, v katerih našel tudi številne mlade ljudi, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela in so se zato preživljali z manjšimi tatvinami. Don Bosko se je zavzel zanje in začel ustanavljati domove, imenovane oratoriji, kjer jim je priskrbel toplino doma, jim pomagal, da so se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal. Za službo revni mladini je leta 1859 ustanovil redovno družbo, ki je po zavetniku sv. Frančišku Saleškemu, ženevskemu škofu, na začetku 17. stl., dobila ime salezijanci. V sodelovanju z Marijo Mazzarello je leta 1872 osnoval še žensko vejo salezijanske družbe, Hčere Marije Pomočnice. Za časa svojega življenja je odprl vzgojne zavode tudi v Franciji in Španiji. Na skrajni jug Argentine pa je v več skupinah poslal nad sto misijonarjev. Izčrpan od dela je, 31. 1. 1888, umrl v Torinu.
Beri naprej →

Angela Merici  (1474 – 1540), god: 27. januar

Ustanoviteljica uršulink ni sveta Uršula, ampak sv. Angela Merici, ki se je rodila kmečkim staršem v Desenzanu na obali Gardskega jezera v severni Italiji. V mladosti je vneto iskala Boga. Kot dekle je imela nekoč prikazen sprevoda mladih devic. Med njimi je zagledala tudi svojo sestro, ki je pred nedavnim umrla. Ta ji je sporočila, da jo Bog kliče, naj ustanovi družbo devic, ki bo hitro rasla. Ob tem videnju se je zavedla Božjega posega v svoje življenje. Stopila je v frančiškanski tretji red, ker je bilo tam lažje priti do pogostnega svetega obhajila, kar ni bilo običajno za tedanje čase. V mestu Brescia se je več požrtvovalnih ljudi združilo v gibanje »Božja ljubezen«, ki je veliko pripomoglo, da je mesto postalo središče živahnega verskega življenja. Angela je kmalu postala njihova voditeljica. Družba se je redno sestajala pri maši in skupnih molitvah. Stregli so bolnikom, pomagali v sirotišnici, obiskovali jetnike, skrbeli za zapuščena dekleta. Po letu 1530 je Angela zbrala svojo skupino dvanajstih sodelavk, ob katerih se je izbistrila njena zamisel skupnosti, ki živi apostolsko življenje med svetom. Družbi je dala ime po sveti Uršuli, ki so jo tedaj zelo častili, in po njej se članice tega reda imenujejo uršulinke. Delale so v bolnišnicah, v šolah krščanskega nauka, predvsem pa so se posvečale vzgoji deklet.
Beri naprej →

Marjeta Ogrska (1242 – 1270), god: 18. januar

Marjetin oče je bil ogrski kralj Bela IV., njena mati pa je bila bizantinska princesa in je prišla s cesarskega dvora v Carigrad. Že v četrtem letu starosti je Marjeto izročil v vzgojo dominikankam v Vezspremu. Ko ji je bilo deset let, je prišla v samostan na Donavi blizu Budimpešte, ki ga je dal zgraditi kralj Bela, kjer je ostala do svoje smrti.
Beri naprej →