Pavlin Oglejski (+ 802), god: 11. Januar

Papež Leon III. je na predlog cesarja Karla Velikega imenoval Pavlina za oglejskega patriarha. Kot patriarh je zaslovel po izredni bogoslovni modrosti. Napisal je več del, v katerih je branil pravo vero, zlasti nauk o Sveti Trojici in Marijinem Božjem materinstvu. Leta 796 je sklical koncil v Čedadu, kjer je pokazal izredno organizacijsko sposobnost. Še pred zborovanjem pa je patriarh Pavlin obiskal kraje, kjer so bili naseljeni Slovenci. Sestal se je s prijateljem, salzburškim nadškofom Arnom in drugimi misijonskimi sodelavci. Takrat sta se oba cerkvena kneza dogovorila, da bo meja med oglejskim in salzburškim misijonskim področjem reka Drava. Ta meja je bila uradno določena leta 811, držala pa je vse do leta 1786. Na sinodi v Čedadu je določil smernice za misijonsko delo med Slovenci, ki je bilo zelo uspešno. Življenje patriarha Pavlina se je izteklo prezgodaj, da bi videl sadove svojega načrta za krščansko vzgojo Slovencev, na desnem bregu Drave.
Beri naprej →

BREZMADEŽNA, god: 8. december

Izmed vseh Cerkvenih praznikov povzroča največ težav praznik Marijinega brezmadežnega spočetja. Celo mnogi, ki se imajo za zgledne kristjane, govorijo, da pomeni ta praznik, da je Marija »brezmadežno« spočela Jezusa. Ob takšnem razmišljanju lahko znižamo vrednost spolnosti, saj pomeni podariti življenje otroku sodelovanje s Stvarnikom in nadaljevanje  Božjega stvariteljskega načrta. Praznik Brezmadežne praznujemo devet mesecev pred praznikom Marijinega rojstva, kar pomeni, da se na ta dan spominjamo trenutka, ko je bila Marija spočeta od staršev Joahima in Ane. Brezmadežno spočetje pa pomeni, da je bila Marija v trenutku svojega spočetja obvarovana izvirnega greha, kar pomeni, da se je lahko v popolni svobodi odločila, ali bo poslušala Božjo besedo ali pa je ne bo. Evangeljske besede: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi,« (Lk 1, 38) pričujejo, da se je Marija odločila za Boga, ko je sprejela povabilo, da postane Božja Mati.

FRANČIŠEK KSAVERIJ (1506 – 1552), god: 3. december

Mlademu profesorju filozofije, Špancu Frančišku Ksaveriju, je srečanje z Ignacijem Loyolskim povsem obrnilo življenjsko pot. Pustil je iskanje lastne slave in je svoje talente dal na razpolago Bogu. Odpovedal se je profesuri, zapustil Evropo in postal misijonar, največji v zgodovini Cerkve. Skupaj s Terezijo iz Lisieuxa ga častimo kot zavetnika misijonarjev. Ignacij Loyolski, utanovitelj jezuitov, mu je pogosto ponavljal Jezusove besede: »Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, svojo dušo pa pogubi? Beri naprej →

ALBERT VELIKI, (1200–1280) god: 15. november

Albert je bil naravoslovec in se je posvečal botaniki, zoologiji, medicini, fiziki, kemiji, geografiji, geologiji in astronomiji. Še posebej se je posvečal biologiji. Poznal je rastline in živali bolj kot vsi njegovi sodobniki. Ko je šel študirat na univerzo v Padovo, se je seznanil z dominikanci in vstopil v njihov red. leta 1245 je odšel v Pariz, kjer si je pridobil akademski naziv magistra. Nekaj časa je v Parizu tudi predaval, leta 1248 pa se je vrnil v Köln, kjer je ustanovil visoko šolo svojega reda, iz katere je kasneje zrasla kölnska univerza. Tukaj je bil med njegovimi učenci Tomaž Akvinski, utemeljitelj sholastike, uradne filozofije katoliške Cerkve. Ko je bil leta 1254 imenovan za provinciala dominikanske nemške province, je peš prehodil vso deželo in obiskoval samostane svojega reda. Papež Aleksander IV. ga je leta 1260 postavil za škofa v Regensburgu, da bi uredil škofijo, ki je v tistih letih, ko so se razne rodbine potegovale za cesarsko krono, hudo trpela. Zadnja leta življenja je zelo trpel, ker mu je naglo pešal spomin, tako da je moral opustiti vse svoje študije. Umrl je 15. novembra 1280. Pokopali so ga v prezbiteriju dominikanske cerkve sv. Andreja v Kölnu.