NEDOLŽNI OTROCI (+ ok. 1) god: 28. december

Nedolžne otroke je dal pomoriti kralj Herod, ker je hotel spraviti s poti dete Jezusa, ki so ga modri z Vzhoda označili kot »novorojenega kralja«. Ti otroci so bili dejansko umorjeni zaradi Kristusa. O teh malih mučencih poroča evangelist Matej v drugem poglavju svojega evangelija. Jezusovo rojstvo je privabilo modre z Vzhoda, da so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju. Ko je o tem slišal kralj Herod, se je silno prestrašil. Zbal se je za svoj kraljevski prestol. Herod je modre poklical k sebi in jim naročil, naj mu nazaj grede poročajo o Jezusu, češ, da ga bo tudi sam počastil. V resnici pa je sklenil, da bo otroka umoril. Modri so res obiskali Jezusa in mu poklonili darila. Na Božji opomin pa se niso vrnili k Herodu. Ta jih je nekaj časa čakal, potem pa je izpeljal krut načrt: v Betlehemu in okolici je dal pomoriti vse dečke, dveletne in mlajše, misleč, da bo med njimi tudi novorojeni kralj, o katerem so govorili modri. Ta peklenski načrt mu je spodletel, kajti Bog je po svojem angelu Jožefu velel, daj vzame dete in njegovo mater ter se umakne v Egipt, dokler kruti Herod ne umrje.

BARBARA (+ ok. 306), god: 4. december

Kakor za mnoge svetnike iz zgodnje krščanske dobe, moramo tudi za sveto Barbaro priznati, da o njenem življenju in smrti nimamo nobenih zanesljivih sporočil, marveč smo navezani na legendo, ki je nastala mnogo pozneje. Po davnem izročilu je bila doma iz Nikomedije v Mali Aziji. Za krščanstvo jo je pridobil znameniti učenjak Origen. Živela je v drugi polovici tretjega stoletja in bila je hči poganskega kralja Dioskura, ki se je zanjo zaradi njene lepote bal, zato jo je zaprl v stolp z dvema oknoma. Ko se je nekega dne vrnil s potovanja, je videl, da ima stolp še tretje okno, pred vrati pa je našel križ. Barbara mu je priznala, da je sama dala prinesti križ in narediti še tretje okno, da bi »skozi vsa tri okna prihajala k njej milost troedinega Boga«. Oče je sklenil, da bo poslej stolp njena trajna ječa. Toda vrata so se sama od sebe odprla. Oče je zahteval, naj se poroči s kraljevičem Fabricijem in daruje poganskim bogovom, kar pa je Barbara odklonila. Vrgli so jo v ječo in obsodili na smrt. Oče ji je lastnoročno odsekal glavo, takoj nato pa ga je ubila strela.

KATARINA LABOURÉ (1806–1876), god: 28. november

Njeno življenje je bilo delo in molitev, prosti čas pa je prebila v cerkvi. Oče jo je odločno zavračal, da bi šla v samostan usmiljenk za svojo najstarejšo sestro. Pri 24 letih ji je le uspelo priti v samostan v Parizu. Kot novinka je imela pogosta videnja Odrešenika v najsvetejšem zakramentu. Ob teh videnjih si je zaželela, da bi videla tudi Božjo Mater Marijo. To se je zgodilo 19. julija 1830. Marija ji je dejala, da ji bo Bog zaupal neko poslanstvo. 27. novembra 1830 je med premišljevanjem Katarina videla Božjo Mater, stoječo na polkrogli, pod nogami se ji je zvijala pohojena kača. Zaslišala je Marijin ukaz, da naj da izdelati svetinjice s to podobo in z napisom »O Marija, brez madeža spočeta, prosi za nas, ki se k tebi zatekamo.« Ko se je njen spovednik o tem naročilu pogovarjal s pariškim nadškofom, ta ni imel nobenih pomislekov. Prvih 2000 svetinjic je bilo poslanih 30. junija 1832. Eno je vzel pariški nadškof s sabo, ko je šel na obisk k nekemu umirajočemu odpadlemu duhovniku. Ta ga je najprej zavrnil, potem pa poklical nazaj, ves spremenjen. Ta čudež spreobrnjenja je bil pariškemu nadškofu potrditev za pristnost Marijinih prikazanj.

IGNACIJ ANTIOHIJSKI, (+ 110), god: 17. oktober

Od kod je bi in kakšna je bila njegova mladost, ni znano. Če je bil doma v Antiohiji, tedaj po številu prebivalcev tretjem mestu rimskega cesarstva, je v mladih letih utegnil videti apostola Petra in Pavla pa tudi Janeza. Bil je antiohijski škof ob prehodu v drugo stoletje, po dobrem izročilu tretji škof na tem sedežu, če se apostol Peter šteje za prvega. Za časa cesarja Domicijana se je začelo preganjanje kristjanov. Po Domicijanovi smrti je Cerkev nekaj časa živela v miru, pod cesarjem Trajanom, ki je zavladal leta 98, pa je prišlo do novega preganjanja kristjanov v maloazijskih pokrajinah. Sovražnosti proti kristjanom so izbruhnile tudi v Antiohiji; med drugim so prijeli tudi škofa Ignacija in ga zaradi njegove vere v Kristusa klicali na zagovor. Ignacija so odvedli v Rim, kjer so ga v amfiteatru raztrgale zveri. Pred usmrtitvijo je vernike prosil, naj ne posredujejo za njegovo pomilostitev z besedami: »Pustite me, da bom hrana zverem, po katerih lahko pridem k Bogu! Zrno Božje sem in zobje zveri me zmeljejo, da bom čist kruh Kristusov.«