BERNARDIN SIENSKI (1380–1444), god: 20. maj

Rodil se je v kraju Massa Maritima, ki je spadal pod tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta, zato so ga k sebi vzeli očetovi bratje v Sieni. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Vse življenje je ostal suh in bolehen, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival. Pri dvaindvajsetih letih se je odločil, da postane frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici Santa Maria della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Veliko je bral in si tudi ogromno zapomnil, zato so mu pravili »živa knjižnica«. Leta 1417 je bil izvoljen za vikarja toskanske province. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da so šele tedaj spoznali njegov izredni govorniški talent. Lagodnežem njegove pridige niso bile všeč, zato so ga večkrat hoteli spraviti pred cerkveno sodišče. Umrl je na apostolskem pohodu v Aquilo.

KATARINA SIENSKA (1347–1380), god: 29. april

Rodila se je kot predzadnja od petindvajsetih otrok barvarja kož Jakoba Benincasa iz mesta Siena. Že z dvanajstimi leti je prišla v spor z domačimi, zlasti z materjo, ki je hotela, da si poišče moža in se ni mogla sprijazniti s Katarinino namero, da se posveti Bogu. Temu prigovarjanju je Katarina napravila konec tako, da si je ostrigla lase in s tem pokazala svojo trdno odločitev, da se za vedno daruje Bogu. Oče je bil njen zaveznik in tako je s šestnajstimi leti mogla vstopiti v tretji red sv. Dominika. Pri dvajsetih letih se ji je v videnju prikazal Jezus, se z njo skrivnostno zaročil in ji napovedal, da ji bo v Cerkvi zaupana posebna naloga. Njena posebna naloga je bila, da je pomagala prepričati papeža Gregorja XI., naj se vrne iz francoskega Avignona v Rim. Leta 1376 je to res storil. Ko se je papež vračal v Petrovo mesto, se je Katarina ponižno umaknila v rodno Sieno, potem ko je svojo nalogo izpolnila. Izčrpana od naporov svojega kratkega, a napetega življenja, je Katarina komaj triintridesetletna umrla v Rimu. Papež Pavel VI. ji je leta 1970 podelil naslov cerkvene učiteljice.

MARKO, EVANGELIST, god: 25. april

Marko je bil doma iz ugledne družine v Jeruzalemu. Njegova mati je bila lastnica hiše, v kateri se je po Gospodovem vnebohodu zbirala prva krščanska občina. Nekateri iz tega sklepajo, da je bila v Markovi hiši obednica, v kateri je Jezus na veliki četrtek obhajal s svojimi apostoli zadnjo večerjo in med njo postavil evharistijo. Marko je Jezusa osebno poznal, vendar je bil še premlad, da bi postal njegov učenec. Za prestop iz judovstva v krščanstvo ga je pridobil apostol Peter, ki ga je tudi krstil. Po svojem bratrancu Barnabu se je Marko leta 44 seznanil z apostolom Pavlom, ki je prinesel iz Antiohije darove za revne kristjane v Jeruzalemu, kjer je bila huda lakota. Ko sta se Pavel in Barnaba vračala v Antiohijo, sta vzela s seboj mladega Marka. Kmalu zatem sta šla na prvo misijonsko potovanje na Ciper in v južne pokrajine Male Azije, kjer jima je bil Marko pomočnik. Med Pavlom in Markom je prišlo do nesoglasja, zato so se njune poti ločile. Marko je šel v Aleksandrijo, kjer je postal škof. Leta 62 je bil Marko pri Pavlu, ki je postal ujetnik. Ker je Marko dozorel v dobrega misijonarja, ga je začel ceniti tudi Pavel. Po mučeniški smrti apostolskih prvakov je Marko postal povsem samostojen in je oznanjal, kar je slišal od njiju.

MATIJA, apostol (+ 63), god: 24. februar  

Izvoljeno ljudstvo stare zaveze je sestavljalo dvanajst izraelskih rodov, Božje ljudstvo nove zaveze pa simbolično predstavlja dvanajst apostolov, ki jih je Jezus izbral iz vrst svojih učencev za svoje najožje sodelavce in nadaljevalce svojega poslanstva. Namesto Jezusovega izdajalca Juda Iškarijota, ki si je vzel življenje, so dvanajsteri po Gospodovem vnebohodu izvolili »nadomestnega apostola«. Volitve so opravili z žrebom, ki je določil Matija. Sveto pismo o apostolu Matiju ne pove nič drugega kot to, kar je zapisano o njegovi izvolitvi. O njegovem delovanju govori apokrifni spis Dejanja Andreja in Matija v mestu ljudožercev iz 2. stoletja, ki so si ga izmislili krivoverski gnostiki, ki so Matiju podtaknili evangelij po Matiju. Srednjeveška zlata legenda pripoveduje, da je apostol Matija misijonaril v Makedoniji kjer je storil veliko čudežev in nazadnje umrl kot mučenec. Staro izročilo pa govori, da je Matija oznanjeval evangelij najprej po Judeji, nato pa med pogani v Etiopiji, kjer je okoli leta 63 umrl mučeniške smrti. Kljub temu da vesoljna Cerkev slavi njegov god 14. maja, ga Slovenci, zaradi nagnjenosti k nostalgičnosti, obhajamo po stari liturgični ureditvi, 24. februarja.