» Gospod, nauči nas moliti…«

Molitev je najbolj pomembna za kristjana. Kristjana brez molitve ni. Ne moremo živeti ne da bi molili. Nimamo kaj pričevati, če z molitvijo ni izpolnjeno naše srce. Duhovniki nimajo kaj oznanjati, če z molitvijo niso izprosili Gospoda, da pride k njim v tem trenutku. Kako puste in prazne so besede tega sveta, kdo naj jih še posluša. Pa so jih polne revije in časopisi, povsod imamo tega v obilju, nimamo pa duhovnega žara, nimamo ljudi molitve. Prenehali smo verjeti v moč molitve. Vse drugo počnemo preden začnemo moliti, a vendar je molitev najmočnejše orožje v rokah kristjana.
Najmočneje moli takrat, ko ti gre najbolje v življenju. Postaviti se pred Gospoda in reči mu Gospod hvala ti. Molitev zahvaljevanja – zahvaljuje se ti moje srce Gospod za ta dan, hvala ti za vse, kar mi daješ danes, hvala ti za ljudi, ki si mi jih podaril, hvala ti za domače, hvala ti za moža, ki je nemogoč, hvala ti za mojo ženo, ki je nerazumljivo nemogoča, hvala ti hvala, hvala. Uči se Bogu zahvaljevati dragi vernik, potem boš občutil slasti svojega Boga.  Ne dopusti, da se ti molitev pretvori v alarm, v alarmantno stanje. Nimaš več kam, samo molitev ti je ostala. Dobro je tudi tedaj moliti in seveda da takrat molimo, seveda da klečimo, seveda da solze točimo. Vendar ne pozabi svojega Boga takrat, ko si vzdignjene glave in vzdignjenega čela, obstojen v tem svetu, takrat moli, da te Gospod naredi dostojnega hoje po tem svetu. Zahvaljuj se Gospodu z hvala ti Gospod za vse. To nam manjka. Verujte v moč molitve dragi verniki. Spomnite se tolikih, ki so goreče molili Jezusa, da jih ozdravi. Oni so verjeli v molitev. Molitev ni abrakadabra. Molitev ni čaranje. Molitev je izpoved moje vere v Rešitelja močnega in velikega. Veruj v moč molitve. Veruj kakor tisti, ki so pred Kristusa prihajali in predenj izlivali svojo bolečino, ker so verovali, da jih lahko samo On ozdravi, samo On jih lahko preporodi, samo On jih sliši in razume do konca, ker ta svet vas ne bo nikoli razumel, zato se ne razočarajte v ta svet. Kristjan ne sme biti razočaran. Zakaj? Zato ker mora vedeti, da ta svet ne bo nikoli razumel kristjana do konca. Zato bodimo ljudje upanja, Jezusovega upanja, Božjega upanja, upanja izpolnjenega s Svetim Duhom. To naj nas nosi, od tega se lahko živi, vendar moleč globoko, verujoč, da mene Bog čuje, da mene Bog hoče uslišati, da je Bog meni dal molitev kot pristop k Njemu, pot do Njega.  Potrebno je vztrajno moliti ob vsakem času, neumorno, neprestano, moliti s svojim življenjem, moliti s svojim pogovorom, s svojo vožnjo, s svojim delom, s svojo zabavo …

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, obisk svete maše, razne druge pobožnosti, litanije, branje božje besede, šmarnično branje…zatekanje s prošnjo posebej v tem mesecu k presvetemu Srcu Jezusovemu, ki je bogato za vse, ki ga kličejo…

( molitev po namenu MZDP)

Oče naš – Zdrava Marija – Slava Očetu – Marija, kraljica družine – prosi za nas!
Marija, kraljica apostolov – prosi za nas!
Brezmadežno Srce Marijino – prosi za nas!

» Gospod, nauči nas moliti… «

V molitvi ne računaj na dobiček, odvrzi to enkrat iz svojega srca in svoje glave. Nikoli ne pomisli, molim in mora mi biti vse dobro. Ne, temveč nasprotno, ravno zato, ker moliš, ker si izpolnjen z molitvijo, ti Bog daje posebne naloge, preizkušnje, zato, ker te je v molitvi usposobil za to nalogo. Kaj bo Bog dal neko preizkušnjo nekomu revežu, strahopetnežu, ki ne zna moliti, ki ne zna najmanjši križ vzeti, ki ne razume, kaj je smisel življenja, ki misli, da je samo uživanje smisel in da je to izpolnitev naše poti. Bog daje tistim, ki so pripravljeni v molitvi prejeti, z molitvijo nositi. Zato imam vedno pred sabo Jezusovo sliko, ki je pred srečanjem s hojo na križev pot moli na hribu, s seboj je povedel svoje učence. Strah je prevzel Rešitelja, vendar ga molitev rešuje strahu. Kdaj ga rešuje? V tistem trenutku, ko on dopusti, da se izpolni volja nebeškega Očeta. Vse do takrat ga je strah, vse do takrat je panika. A kaj so počeli njegovi učenci? Oni so lepo zaspali, spijo kot majhni dojenčki. Njihov Rešitelj se poti s krvavim potom v molitvi in moli tudi zanje. Gospod za nje, da bodo eno, kakor sva jaz in ti eno, prosim te zanje. Prosim te, da se nekoč prebudijo in da začnejo moliti, močno, kakor ti želiš, da molimo.
Spomni se te slike, ko ti je težko, ko ne veš kaj s seboj in kam, padi na kolena, izjoči svojo bolečino, odpri svoja ušesa in svoje srce, naj tedaj Gospod v molitvi tebi spregovori. Spregovoril ti bo gotovo, Bog ne bo molčal, vendar ne prisiljuj Boga s svojimi željami, temveč dopusti, da se božja želja preko tebe uresniči. Naj Bog govori, ti pa poslušaj. Pretvorimo se končno v poslušalce v naših molitvah. Prisluškujmo Boga, kaj On hoče, kaj On želi sporočiti.

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, obisk svete maše, razne druge pobožnosti, litanije, branje božje besede, šmarnično branje…zatekanje s prošnjo k Mariji, božji Materi, naši mogočni priprošnjici pred prestolom božje milosti.

 Marija, naša mati,pomagaj nam, svojim otrokom!
Tako zelo še izkušamo svojo slabost in slepoto svojega srca.
Tvoj živi vzor nas kliče,da neomajno verujemo in zaupamo.

( molitev po namenu MZDP)

Oče naš – Zdrava Marija – Slava Očetu – Marija, kraljica družine – prosi za nas!
Marija, kraljica apostolov – prosi za nas!
Brezmadežno Srce Marijino – prosi za nas!

» Gospod, nauči nas moliti…«

Kaj je torej prava molitev?

Molitev je pogovor, je poseben odnos med Bogom in molivcem, je duhovno prežemanje, je najiskrenejši pogovor. Tukaj se odkriva naša intimnost do konca, intimnost, ki ne bo osramočena, intimnost, iz katere se ne bo norčevalo, temveč bo zacelila vse rane, ki so nastale v razgaljenju tega sveta, vsemi žalitvami, ki smo jih doživeli v tem svetu. Zato je v molitvi vedno važno prisluhniti, kaj Bog govori, ne kaj jaz govorim. Pogostokrat pa je drugače, nam se namreč rado dogaja, da mi pravzaprav Bogu izvajamo predavanje. Koliko se je Bog že naposlušal naših predavanj; lahko bi že vse naše človeške fakultete končal. Mi dajemo Bogu celo navodila in nasvete kaj naj stori – kdaj naj ukrepa, koga naj zaustavi na poti, komu naj reče pojdi naprej, koga naj nagradi, koga kaznuje… Mi želimo Boga narediti za osebno svojega Boga, ki bo počel tisto, kar mi hočemo, a ne to, da Bog počne z nami, kar On hoče. Vse smo obrnili napačno in potem pravimo, da se nam molitev ne usliši. Takšna molitev nima in ne more imeti sadu.

Pogovor z Bogom….je molitev, premišljevanje, meditacija, poslušanje

K neprestani molitvi Pavel spodbuja Tesaloničane (1 Tes 5,17). Okrog tega, kako jo uresničiti, se vrti iskanje menihov. Njihov hraber boj za nenehno molitev nam lahko pomaga tudi danes na naši molitveni poti, da bi se izognili zgolj zunanji molitvi in odkrili notranjo, ki se v nas nenehno pretaka.
Ena od poti notranje molitve je v tem, da vedno živimo pred Bogom in v njegovi navzočnosti, da se v vsaki stvari obračamo na Gospoda, čeprav ne izgovarjamo molitvenih obrazcev.
Druga pot temelji na tem, da se pogovarjamo samo z Bogom. To je pozneje Terezija Avilska opisala kot prijateljski pogovor z Bogom.
Terezija se z Bogom pogovarja kot s prijateljem. On jo posluša in ji odgovarja po mislih, ki se v njej porajajo. Za to potrebuje samoten prostor. Samota za nas postane rodovitna samo takrat, ko je samota v dvoje, nenehen pogovor z Njim.
Tako bomo v samoti uživali, ker bomo eno z Gospodom in ker našega odnosa z njim ne bo motilo tisoč vsakodnevnih opravil.
Tretja pot neprestane molitve je v vaji meditacije. Pri vsakem vdihu ponavljam stavek iz Božje Besede ali pa t.i. »molitev srca«: »Gospod Jezus Kristus, Božji Sin, usmili se me!« Vaja »ruminacije« – prežvekovanja – postopno postane eno z nami. Ko se sredi noči zbudim, se molitev porodi sama od sebe. Ko vstanem, začnem ponavljati molitev srca. Ko se sprehajam, delam, celo kadar se pogovarjam z bratom, moje srce moli brez prestanka. V molitvi je združeno z Bogom. In na podlagi te združitve delam, govorim, berem, hodim, spim, počivam. Sem v Bogu. On moli v meni. Bog je v meni.
Jezus Kristus pravi: »Prosite in boste dobili! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!« (Lk 11,9).
Mati Julija piše: »Molite pogosto! V svoji najgloblji notranjosti se združite z Bogom, ki je v vas! Prosite ga, da vas vse obleče s svojo krotkostjo, da vam podeli novo in ponižno srce in novega duha! Prosite in boste dobili! Darovanje, spremenjenje in obhajilo vse to naj dobi vidno in oprijemljivo obliko tukaj, sedaj in danes v vaših vsakodnevnih priložnostih in izkustvih, v okoliščinah in zadevah!«

Molitev
je življenjsko dihanje duše,
ki ji podeljuje
zdrav ritem prisrčne ljubezni
do Boga
in do soljudi.          
mati Julija

»Gospod, nauči nas moliti…«

Kako je Jezus molil??? Predano. Na nekaj mestih v Svetem pismu imamo poročila, kako se Jezus muči v molitvi in muči z molitvijo, kako je to težka naloga, težka stvar. Molitev ni nekaj enostavnega bratje in sestre, to verjetno osebno veste. Jezus se poti s krvavim potom v molitvi. Zato ker molitev človeka prežema od znotraj. V njem krši njegove odločitve, njegove poti in ustvarja v nas nekaj, česar mi v tem trenutku ne želimo. Molitev ni izpolnitev naših želja, temveč prisluškovanje Bogu, da se preko nas izpolni, zato molitev včasih boli, zato se je težko spustiti v avanturo molitve. Če molimo vemo, da Bog na poseben način deluje in od nas nekaj zahteva.  Jezus je molil, Gospod naj me zaobide ta kelih, vendar tvoja volja naj bo, ne moja. To je tisto, kar bi mi morali vsaditi v svoje srce. Gospod jaz molim, vendar ne usliši Gospod prosim te moje molitve, temveč svojo molitev usliši v mojem srcu. Tvoja volja Gospod naj se uresniči, kakor izgovarjamo v molitvi očenaša, ne moja volja. Zato Jezus najverjetneje obrača pozornost in pravi ne blebetajte z jezikom kakor pogani. Ni važno število besed. Ni važna niti dolžina molitve. Ni važno zaporedno naštevanje. Važno je prisluhniti v molitvi svojemu Bogu.

Moja molitev v letošnjem postu: Nositi svoj vsakdanji križ s Kristusom !!!
Kristus, Odrešenik, pravi: »če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi, vzame svoj križ in hodi za menoj« (Mr 8,34).
»Gospodov križ nas ne zlomi, ampak nas vzravna, če ga nosimo v veri. Vera zemeljskih stvari samih po sebi ne spremeni. Trpljenje ostaja boleče, a vera mu daje globlji smisel, ki nas poziva, da se upodobimo po Gospodu. Tudi Jezus je poznal strah pred trpljenjem. Krvavi pot v Getsemani priča, v kolikšni meri je on sam trpel. To pričuje tudi njegova prošnja: ‘Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene’ (Mt 26,39). Vendar je Jezus trpel v popolni predanosti Očetovi volji. Tako je mogel tudi moliti: ‘Vendar ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi’« (Lk 22,42).

V
Kristusovem
križu more vse
postati
blagoslov in milost. 
mati Julija              

Molimo te, Kristus in te hvalimo!
Ker si s svojim križem svet odrešil!