»Spet kliče nas venčani maj«

Pomladni čas neustavljivo kliče v življenje prečudovito naravo. Kdo ve zakaj so se v davni preteklosti odločili, da ta mesec še posebej posvetimo Mariji? Preteklost slovenske identitete kot naroda ima svoje korenine še posebej močno zraščene z njo. Toliko zvrsti umetnosti ji skuša posvetiti vse najlepše in najdragocenejše kar zna in premore. Ker se letos še posebej ustavljamo ob znamenjih, ki so jih predniki v teh krajih postavljali kot odraz vernosti, hvaležnosti in zaupanja v Božje in  Marijino materinsko varstvo, nam ta znamenja še posebej zgovorno nakazujejo smer naše življenjske poti. Vse upodobitve Marije v naših krajih in postavitve kapelic njej v čast, nas skušajo privesti do zaupanja v njeno varstvo in pomoč. V koledarju obhajamo veliko število Marijinih praznikov. Slovesnejših in preprostih. Zato so tudi številne različne upodobitve Marijine podobe tako raznovrstne. Svoje mesto imajo v slovenskem prostoru še posebej Marijine »milostne« podobe in z njim povezana romarska svetišča. Nam najbližja je Petrovška cerkev.

V tem tednu začenjamo devetdnevno pripravo na prihod Svetega Duha. Presenetil me je uvodnik v majniško številko Ognjišča, kjer Gregor Čušin tako duhovito ubesedi tudi moje misli: »Hecno je … Nisem še videl vetra.
Vidim drget regratove lučke tik pred eksplozijo … in tisoče malih belih padalcev … Vidim valovanje morja in žitnega polja … Vidim jadro, ki se napne … Vidim ptice leteti … in kdaj pa kdaj kakega zmaja, ki se je strgal z vrvice ter pobegnil iz otroške igre … Vidim oblake prahu in vrtnice peska … Vidim smeti … in kdaj kako polivinilasto vrečko drveti prek neba za zmajskimi sanjami … Vidim lomljenje vej in podrta drevesa …
In slišim pesmi v krošnjah … Gozd včasih zapoje kot združeni zbori koroških Slovencev …  Slišim butanje polknic, loputanje vrat … in se prestrašim … Slišim šepetanje v visoki travi … in skrivnostno žvižganje med podstrešnimi tramovi …
In čutim … udarce in nežnost … bičanje in božanje … rezek mraz in toplo puhtenje …
A vetra, priznam, še nisem videl.
A ne dvomim, da je … Ker ga čutim in slišim. Ker opazujem, kaj počne! In je hecno …
Tudi ljubezni še nisem videl. Mislim – Ljubezni! Le opazujem (in občudujem), kaj počne. In jo čutim. Občutim. Ter poslušam.«
Tudi mi stopamo v te »Majniške misli« in pričakovanje Svetega Duha.

Slika prikazuje opremo kapelice v trboveljski bolnišnici: oltar, tabernakelj in ambon. Vse tri elemente je škof blagoslovil in jih tako postavil za »vzvišeno« službo. Na oltarni mizi se bo darovala najsvetejša daritev. Na nek način verni še posebej čutimo ob tem oltarju povezavo z vsemi operacijskimi mizami v bolnišnicah in prosimo Gospoda za vso zdravstveno osebje, ki se trudijo za zdravje bolnih in bolnikov, ki so pomoči potrebni. Tabernakelj nas v tej kapelici še posebej spominja na vsa zdravila, ki zdravijo telo, v tem tabernaklju pa je shranjeno »naj zdravilo«, za dušo in telo. Ambon, koder se prebira in oznanja božja beseda je del opreme, ki nam pomaga odkrivati smisel trpljenja bolezni in pomoči potrebnim. Zato je tudi v njem začrtan križ.
V sredo, 13. aprila 2016, je v trboveljski bolnišnici ordinarij, škof dr. Stanislav Lipovšek, posvetil opremo kapelice trboveljske bolnišnice, ob somaševanju še nekaterih duhovnikov in župnijskih sodelavcev obeh župnij. Tudi bolniki, ki so trenutno na zdravljenju, so bili prisotni. Ravno tem je kapelica tudi namenjena.
Gotovo je za Trbovlje to velik dan in je prav, da bo zapisan tudi v župnijski kroniki. Še pomembneje pa je, da bo ta prostor redno vsak teden ob pomoči faranov kraj molitve in priložnost, da bodo bolniki ali svojci, ki bodo prosili za svoje drage, lahko tudi prejeli Jezusa v kapelici ali na bolniški postelji. Mesečno bo v tej kapelici tudi darovana sveta maša in bo v tabernaklju stalno prisotno tudi Najsvetejše. O skupinah, ki se bodo zbirale enkrat tedensko k molitvi in bogoslužju, katerega smejo voditi laiki bomo še obveščali.
Vsem, ki ste se trudili, organizirali, načrtovali ter omogočili za to veliko pridobitev bolnišnice, se v imenu vsega župnijskega občestva najiskreneje zahvaljujem. RM

TEDEN MOLITVE ZA DUHOVNE POKLICE

Cerkev, mati poklicev, tako nas papež Frančišek s svojim pismom za svetovni molitveni dan za duhovne poklice vabi k delu in molitvi za poklice. Od 10. do 17. aprila 2016 obhajamo teden molitve za duhovne poklice. Teden molitve, ki doseže svoj vrhunec na četrto velikonočno nedeljo, nedeljo Dobrega pastirja, je intenziven, močen čas, dan najprej nam – že poklicanim, da v sebi poglobimo življenjsko poklicanost in poživimo dar, ki smo ga prejeli, da bi iz njega naredili dar. Ta čas »mini duhovnih vaj« je priložnost, da prenovimo svojo zavzetost v služenju Bogu in ljudem ter postanemo prepričljivi »klicarji«. Teden molitve je klic vernikom vseh generacij, da poživite v sebi krstno milost in prenovite vero v Kristusa, ki vas je poklical, da ste deležni njegove dediščine, posredniki svetega klica v Cerkvi. Kliče vas, da v odprtosti in velikodušnosti globlje zaživite v živem dialogu z Bogom in postanete »priče Božjih del«. Cilj torej ni, da v molitvenem tednu »opravimo nekaj molitev« in si pomirimo vest do naslednjega leta, ko se soočamo s pomanjkanjem poklicev v naši krajevni Cerkvi. V vsakem izmed nas naj bi ta čas milosti prebudil in okrepil zavest: osebno sem odgovoren za prebujanje, rast in dozorevanje poklicev, ker sem poklican, da se tudi po meni širi Božje delo odrešenja v ta svet.(SSŠ- Tadej Linasi)

V dekaniji Laško in še posebej v župnijah, ki ste v soupravi, smo še posebej nagovorjeni, preizkušani in vabljeni k molitvi.