»Prosite, pa ne prejemate, ker slabo prosite – namreč za to, da bi to porabili za svoje naslade« (Jak 4,3).

http://www.jw.org/sl/publikacije/knjige/jezus/delovanje-po-galileji

»SIN ČLOVEKOV BO IZROČEN V ČLOVEŠKE ROKE« (Mr 9,31)

Jezusa je življenjska pot vodila v Jeruzalem, kjer je trpel in umrl na križu in po treh dneh vstal od mrtvih. Svojim učencem je to povedal večkrat, v evangelijih je izpričano, da trikrat. Jezus samega sebe večkrat imenuje tudi Sin človekov, s čimer želi še bolj poudariti bližino človeku. Najpomembneje pa je to, da se je dal ljudem popolnoma na razpolago. Njegova življenjska pot se je končala na križu, kamor ga je pripeljala človeška hudobija. Tudi danes se Sin človekov daje ljudem popolnoma na razpolago, ne glede na to, kaj posamezniki ali skupine ljudi z njim naredijo. Nekateri imajo z njim oseben odnos in ga postavljajo v središče svojega življenja. Nekateri pa ga tudi danes skrunijo z malomarnim odnosom. Žal ga marsikdo malomarno prejema v svetem obhajilu. Prav tako ima marsikdo malomaren odnos do Njegove besede. Samo poglejmo sami sebe, če pri sveti maši res v popolni zbranosti poslušamo oznanilo Božje besede. Prav tako se vprašajmo ali so naša srca zares goreča v trenutku, ko kruh in vino postaneta telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa? Prihodnost krščanstva bo v glavnem odvisna  od našega odnosa do Gospoda.

»Kaj pomaga, moji bratje, če kdo pravi, da ima vero, nima pa del« (Jak 2,14).

http://zupa-matulji.com/duhovnost2013.html

»ČE HOČE KDO HODITI ZA MENOJ…« (Mr 8,34)

Z današnjo nedeljo vstopamo v novo veroučno leto. Mnogi starši in otroci bodo tudi to veroučno leto vzeli zgolj kot formalnost na poti »življenjskega cilja«, svete birme. Poleg šolskih in obšolskih obveznosti bo za mnoge verouk zgolj privesek »bolj pomembnim« stvarem. Nekaj staršev in otrok pa bo tudi to veroučno leto vzelo resno in bodo izkoristili vse dane možnosti za poglobitev in utrditev vere. Takšni starši in otroci so upanje, da bo krščanstvo na slovenskih tleh še nekaj časa živelo. Biti kristjan ne pomeni biti v nekaj prisiljen, ampak pomeni svobodno izbrati Jezusovo ponudbo odrešenja. Ko pa človek nekaj izbere, lahko pozitivne rezultate pričakuje le, če se v izbrani zadevi maksimalno angažira. Nihče ne more postati dober športnik, če šport, kateri ga zanima, zgolj pasivno opazuje. Tako tudi nihče ne more postati dober kristjan, če zgolj pasivno prisostvuje pri sveti maši, verouku in drugih pastoralnih dejavnostih. Jezus nas vabi, da vsak dan vzamemo svoj križ in hodimo za njim. Hoditi za Jezusom pomeni, da se je treba z njim podati na težko pot, vendar pa nam hkrati daje zagotovilo, da ta pot pelje v svobodo.

»Ali ni Bog izbral tistih, ki so revni na svetu, da so bogati v veri in dediči kraljestva?« (Jak 2,5)

http://zupa-matulji.com/duhovnost2013.html

»BODITE MOČNI, NIKAR SE NE BOJTE« (Iz 35,4)

Ena izmed glavnih želja človeka je, da bi bil močan in uspešen. To pomeni, da si želi, da bi bil materialno uspešen, da bi imel oblast in fizično moč. Takšna želja je mamljiva, vendar je ob vsem tem potrebno upoštevati, da fizična moč, uspešnost in materialna preskrbljenost prej ali slej minejo. Bog pa nam nudi moč, ki ni vezana na fizične dimenzije, ampak je neomejena duhovna moč. Ljudje v takšno moč največkrat ne verjamemo, ker je ni moč fizično zaznati. Pa vendar duhovna moč ni vezana na fizične dimenzije in človekovo uspešnost v poslovnem življenju, temveč je odvisna od človekove vere, kar se kaže v pripadnosti Bogu. Za duhovno moč ni potreben noben denar, zveze in poznanstva, vpliv na lobije, ampak je potrebna samo ponižnost pred Gospodom. Posledica duhovne moči pa je, da se človek ne ustraši nobene, še tako zapletene življenjske situacije, ampak vse izroča v Gospodove roke. Ena izmed razpoznavnih lastnosti resničnega kristjana je neustrašnost. V kristjanovem življenju tako ne more prevladovati strah, ampak neustavljiva duhovna moč, ki človeka napolnjuje s pristnim veseljem.

»Ničesar ne dodajajte besedi, ki vam jo zapovedujem, in ničesar ji ne odvzemajte!«  (5 Mz 4,2).

http://www.oglas.it/files/nauk14.pdf

ALI HOČETE TUDI VI ODITI? (Jn 6,67)

Pri sveti maši pet nedelj zapored prebiramo odlomke iz šestega poglavja Janezovega evangelija. Na začetku poglavja je znamenito poročilo o pomnožitvi kruha, kjer je bilo navzočih pet tisoč mož, ne da bi šteli še navzoče ženske in otroke. V odlomkih, ki sledijo pomnožitvi kruha pa Jezus govori množici, da je on kruh življenja, ki je mnogo pomembnejši od materialnega kruha. Ob današnjem evangeljskem odlomku lahko vidimo, da Jezus ni bil preveč uspešen s svojim pridiganjem, saj je mnogo njegovih učencev odšlo in niso več hodili z njim.« (Jn 6,66) Dokler je imela množica materialne koristi, so bili ob Jezusu, ko pa je Jezus govoril o pomembnosti duhovnega življenja, pa ga niso več poslušali. Ali je danes kaj drugače? Kateri duhovnik je bolj priljubljen: tisti, ki skrbi za materialno blagostanje župnije ali tisti, ki se bolj trudi za duhovno rast svojih faranov? Človek je vedno podvržen skušnjavi, da bi rezultate svojega dela rad videl takoj. Pred tem nismo imuni niti duhovniki. Pojem »duhovnik« pomeni, da duhovnik ni »snovnik«, ki bi se mu šlo za materialno blagostanje, ampak najprej skrbi za duhovno rast svojih faranov.