Teološka razmišljanja o zakramentu odpuščanja
To razmišljanje se mora vedno osredotočiti na Kristusovo skrivnost in zgodovino odrešenja. Središče teologije je Kristus, Kristus, ki odrešuje. Razmišljanje o zakramentu odpuščanja mora izhajati torej iz Kristusa.
Beri naprej
Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja
Oče, poljubljaš! Ti si oče in moram razumeti, kaj pričakuješ. Poljubiš in posreduješ z močjo svoje nežnosti. Poljubiš in siliš k odgovoru. Sin pa mu je rekel: Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj. Boga postavi pred svojega očeta. V svoji notranji toposti je nekaj že dojel. Znal je združiti izdajo očeta z zaničevanjem Boga. Bog in njegov oče na isti ravni. Za razuzdanca je to precej. Kesanje je odprlo plaz razmišljanja. Dalo mu je vedeti, da je teptanje lastnega očeta pred Bogom nekaj strašnega. Kesanje ima svoje zakonitosti. Obstaja “šel bom”, postal bom hlapec, priznam svoj greh”. Kesanje potrebuje konkretna dejanja.
Beri naprej
Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja
“Ko je bil še daleč, ga je oče zagledal.”
Beri naprej
Velika Kristusova kateheza o zakramentu odpuščanja
Prilika o izgubljenem sinu
Neki človek je imel dva sina. Mlajši je rekel Očetu: Oče, daj mi imetje… Oče jima je razdelil imeteje. Kot prispodoba. Bog je vendar nekaj drugega kot zemeljski oče. Bog je spoštovanje, ljubezen, neoborožen odpor, je ljubezen, ki ne odreka. Vedel je, kje bo končalo premoženje. Dobro je poznal prosilčevo nevestnost. Šlo je za premoženje, pridobljeno v znoju in trpljenju. Toda oče mu ni ugovorjal. Bog je molk, ki ljubi. Bog je nežnost. Bog je tišina, ki govori.
Beri naprej