Jezus v svetem rešnjem telesu /

Vera, upanje, ljubezen /

Sveto pismo /

Zahvala za božje dobrote /

Dobri pastir /

Za vztrajnost poklicanih /

Ura z Marijo /

V čast povišanja svetega križa /

Vi ste templji svetega Duha /

Molim te ponižno /

To delajte v moj spomin /

Sveta evharistija /

Da Oče /

Sveto pismo /

Zakaj je moliti tako težko?

Zastran molitve se ljudje pogosto čutijo krive, da molijo premalo ali preveč površno, ker se jim molitev zdi naporna. Čeprav pozna večina kristjanov obdobja, ko jim je molitev v veselje in jih dviga, je molitev navadno neke vrste boj. Zakaj se nam torej zdi molitev tako težka?

Nasprotovanje hudega duha

Hudi duh se stalno trudi, da bi omajal našo povezanost z Bogom. Ker je molitev tako pomembna prvina te povezanosti, je nujno, da postane tarča njegove dejavnosti. Pogosto nas skuša odvrniti od molitve, s tem, da nas obtožuje kakšnega greha, ki smo ga naredili, in nam dopoveduje, da nismo vredni, da bi stopili pred Boga. Skuša nas prepričati, da nas zaradi naših grehov Bog ne ljubi več.

Strah pred Božjo bližino

Ko nas hudi duh tako obtožuje, poglablja občutek, ki ga imamo vsi, ko se bližamo Bogu. Gotovo se nam korak do Božje navzočnosti zdi težak, ker smo grešni ljudje, ki stopamo pred svetega Boga. Vemo, da nam ne uspe živeti v skladu z njegovimi merili in zato se pred njim čutimo duhovno nage in nesposobne.
Kadar nas taki občutki ovirajo pri molitvi, se moramo spomniti, da je Jezus prišel na svet umret za nas, da bi se mi lahko obrnili k Bogu za odpuščanje, ki ga potrebujemo. Samo če smo do Boga pošteni, če priznamo svojo šibkost in prosimo v svojih molitvah za pomoč Svetega Duha, nam bo Bog odpustil in nas okrepčal.

Površnost

V dobi, ko je poudarek na »trenutku«, ni ravno privlačno moliti vztrajno dalj časa. Pa še to: mnogo stvari, ki jih delamo, ljudje opazijo in nas zaradi njih cenijo. Najboljša molitev pa navadno poteka tiho, v ozadju, zanjo ve samo Bog. Tako se molitev v vrtincu življenja dvajsetega stoletja lahko zazdi dolgočasna.
Duhovnosti naš čas ni naklonjen. Molitev moramo razumeti kot dejavnost, ki zahteva redno vajo. Če bomo to delali, bomo mogli dati Bogu najboljše, kar premoremo.

Molitev in občutki

Ena izmed stvari, ki nam pri molitvi najbolj jemljejo pogum, je občutek, da je Bog oddaljen in neprizadet, in včasih se nam zazdi, da govorimo sami sebi.
V takih obdobjih je zelo težko nadaljevati z molitvijo in mnogi jo popolnoma opustijo, dokler spet vsaj malo ne začutijo Božje navzočnosti. Vendar se moramo zavedati, da učinkovitost molitve ni odvisna od naših občutkov; temelji na dejstvu, da je Bog naš Oče, in na Jezusovi obljubi, da nas bo Bog poslušal, ko bomo molili.

Ne znamo moliti

Molitev se lahko zatakne tudi v stanju, ko čutimo, da bi morali moliti, toda ugotavljamo, da preprosto ne moremo. Apostol Pavel je nekoč rekel, da ne znamo moliti in da moramo zato prositi Božjega Duha, da nas nauči, kako naj bi molili, ko pridemo v stisko (prim. Rim8,26-27). Sveti Duh nam lahko pomaga v vseh težavah krščanskega življenja, še posebej pa prav v šibkosti, ki jo pogosto čutimo pri molitvi.
Ne obupujmo, ampak zaupno kličimo : »Gospod, nauči nas moliti….zaupno, vztrajno!!!!!!!«

Za osebni razmislek in vzpodbudo…

Košček nebes na zemlji
Ali imamo verniki danes veliko težav z vero v resnično Kristusovo navzočnost? »Mislim, da tisti, ki prejemajo evharistijo, ki se odločijo za prejem obhajila, morda nikoli ne bodo mogli izraziti dovolj vere v resničnost navzočnosti, tako kot to počnemo v teologiji s pojmom transsubstanciacije ali s čim podobnim,« poudarja papeški pridigar v enem o svojih razmišljanj o Evharistiji.
»Toda če hočejo – in sam menim, da nihče ne pristopi k obhajilu misleč, da bo prejel le kruh – v globini svojega srca vsi vedo, da ima Cerkev v mislih nekaj veliko močnejšega, to je srečanje, združitev z vstalim Kristusom.«
Ker je telo, ki ga prejemamo, telo vstalega Kristusa, ki je v nebesih in pričakuje, da se njegovi udje združijo z njim, lahko o evharistiji govorimo kot o koščku raja na zemlji. Z drugimi besedami, evharistija vsebuje eshatološko razsežnost, ker nam vsakokrat znova odkriva, da smo popotniki. Evharistija kot hrana popotnikov, hrana tistih, ki so na poti k nebeškemu Jeruzalemu, ne tistih, ki so negibni, ki so tu spodaj našli svoje dokončno mesto. To je hrana tistih, ki iščejo mesto prihodnosti, kot pravijo Judje.

Pomembno je, da Jezusova resnična, objektivna navzočnost postane subjektivna, torej navzoča v mojem srcu. Pri tem nam lahko pomaga povezovanje katoliške duhovnosti z luteransko ali protestantsko,  Evharistija, naše posvečenje. Protestantska duhovnost namreč zelo poudarja vero. »V resnici bi mi malo koristilo, če bi bil Kristus objektivno navzoč v evharistiji, če sam o tem nisem prepričan, če torej v bistvu ne verujem v resnično Kristusovo navzočnost v evharistiji.« Seveda se ni mogoče strinjati s protestanti, ki so na trenutke prišli tako daleč, da so ob poudarjanju vere pri evharistiji vnesli povsod subjektivnost; Kristus ni navzoč le zato, ker jaz v to verujem, On je resnično navzoč, ne glede na mojo vero. Toda če tega ne verujem, mi njegova navzočnost ne pomaga.

Mati Terezija iz Kalkute je na vse cerkve in kapele, kjer delujejo njene sestre, dala napisati stavek: »Božji duhovnik, obhajaj to mašo, kot bi bila prva, edina in zadnja.« Duhovniki so kot vsi drugi navadni ljudje, zato ne zmorejo živeti duhovnih resničnosti tako intenzivno, toda v bistvu, objektivno gledano, je to res: vsaka maša je nova in doživeti bi jo morali, kot da je prva, zadnja in edina. Ne zmoremo tega vedno, kajti navada se polasti tudi nas. Toda pravi odnos do evharistije je ljubezen, ki presega navajenost. »Vsako obhajilo bi se moralo končati z izpovedjo ljubezni: Jezus, ljubim te. Kajti njegov prihod v nas je izpoved ljubezni. Seveda obstaja drža vesti, biti očiščen smrtnega greha, toda menim, da je takoj za tem prva in najvažnejša ljubezen. To, kar Jezus pričakuje, je odgovor ljubezni, kajti ta zakrament je v najgloblji obliki zakrament njegove ljubezni. Pavel pravi, da je Kristus ljubil Cerkev in dal samega sebe zanjo. Ljubil jo je in zato dal samega sebe.

Postanite, kar prejemate
Evharistija pa smo poklicani postajati tudi sami. Kaj je resničen pomen oziroma sad evharistije – da tudi mi delamo to, kar je delal Jezus. Janez v prvem pismu pravi: če je on dal življenje za nas, moramo tudi mi dati življenje za brate. Za Janeza, kot pravi sv. Avguštin, je skrivnost evharistije prav to: ker je Jezus dal samega sebe za nas, nas vabi, da ravnamo enako, da damo življenje za brate. Duhovnik in verniki – potiho – lahko izrečejo besede in pri tem pomislijo na brate ali družinske člane, ki jim morajo služiti: »Vzemite in jejte, to je moje telo, ki se daje za vas. Vzemite in pijte, to je moja kri, ki se preliva za vas.« Pri laikih sicer te besede nimajo moči, da bi posvetile kruh in vino, kot to storijo duhovniki, vendar z njimi izrazijo svoje duhovništvo, v katero so bili poklicani s krstom. Ko pri maši vernik izgovori: »Vzemite, to je moje telo, torej moj čas, moja sredstva, moje sposobnosti, ki jih namenjam služenju vam, ki jih želim porabiti za služenje drugim,« v tem najde veliko duhovno korist.

»Cerkev ustvarja evharistijo in evharistija ustvarja Cerkev,« pravi veliki francoski teolog de Lubac. P. Cantalamessa pojasnjuje: »Cerkev prek svoje službe ustvarja evharistijo in jo napravlja navzočo v Cerkvi s tem, da posveti kruh in vino. Evharistija ustvarja Cerkev bolj v duhovnem smislu: če je Cerkev Kristusovo telo, potem evharistija ustvarja Cerkev v tem smislu, da jo vedno bolj preoblikuje v resnično Kristusovo telo. Evharistija pa to ustvarja na veliko načinov: s tem, da posveti Cerkev pri posvetitvi, z obhajilom, s kontemplacijo in adoracijo sv. Rešnjega telesa in s služenjem bratom, v bratski delitvi. Evharistija ustvarja Cerkev, ker iz vseh nas dela evharistijo. Pri tem izreku ne gre le za igro besed: evharistija ustvarja Cerkev, ko iz Cerkve dela evharistijo, to je živo daritev Bogu.«  ( prir. Po p.Cantalamessi)

Odgovor na klic

Nisem slišal glasu, ki me je klical
nikoli te nisem srečal, Gospod,
na kateri od mojih poti,
meni se nisi pokazal
nikoli nisem uzrl tvojega lica!
Toda, Ti si me srečal,
Ti sam si mi spregovoril.
V skritem kotičku mojega življenja,
v globini moje duše
sem zaznal tvojo skrito prisotnost.
Od tam si me skrivoma klical,
dal si mi razumeti, da moram pustiti vse
če ti želi slediti.
Neskončno si me privlačil.
Rad bi ti daroval ne samo nekaj
temveč vse.
Odgovoril sem ti s celim svojim bitjem,
ki si ga želel vzeti zase.
Tu je najino srečanje, nevidno in duhovno,
postalo stvarno in dokončno.
Obraz katerega mi še nisi v celosti razkril,
se je vtopil v moje srce,
da bi me popolnoma prevzel.
Odgovoril sem:
Jezus, da!
Iskreno, velikodušno!
Da, Gospod!
Hočem ti slediti!

Amen

» Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati?«

   (Ps 27,1)

Jezus, luč pričevalcev!

Usmili se nas!

Marija, Kraljica apostolov!

Prosi za nas!