PETER DAMIANI (1007–1072), god: 21. februar  

Rodil se je v Raveni kot najmlajši v revni družini z mnogimi otroki. Mati se ga je hotela znebiti in mu odrekla hrano, na prigovarjanje drugih pa ga je le oddojila. Kot majhnega otroka ga je vzel k sebi eden od starejših bratov, ki je z njim zelo slabo ravnal. Za revno hrano je moral pasti svinje. Potem se ga je spomnil brat Damijan, ki je bil mestni župnik v Raveni. Iz hvaležnosti, da mu je omogočil šolanje, si je Peter privzel še bratovo ime in se podpisoval kot Peter Damiani. Bil je tako bister, da je kmalu ustanovil svojo lastno šolo, kar mu je prinašalo lepe dohodke. Iz skrbi, da ga ne bi premamile strasti in posvetni miki, se je leta 1035 umaknil v samostan Fonte Avellana v Umbriji, kjer so menihi živeli kot puščavniki po pravilih sv. Benedikta. Peter je sprva pretiraval v strogosti do samega sebe, tako da si je pokvaril zdravje. Nato je izbral srednjo pot in po njej vodil tudi druge menihe, potem ko je postal predstojnik samostana. Papež Štefan IX. ga je leta 1057 poklical v Rim ter ga imenoval za kardinala in škofa v Ostiji. Papeži so mu večkrat zaupali razna posredovalna poslanstva in vselej je nalogo uspešno opravil.

JORDAN SAŠKI (1185–1237), god: 13. februar  

Izvira iz Paderborna v Nemčiji. Leta 1210 je šel študirat v Pariz in dosegel naslov magistra. Leta 1219 se je osebno srečal s sv. Dominikom in postal član njegovega reda, čez dve leti pa so na generalnem kapitlju v Parizu izbrali njega za Dominikovega naslednika. Bil je zelo izobražen in govorniško nadarjen. Imel pa je tudi kaj povedati, saj se je z vsem srcem poglabljal v Božje skrivnosti in jih razlagal poslušalcem. Jordan je kot predstojnik mladega reda izpopolnil njegova pravila ter organizacijo in delovanje reda. Pod njim se je dominikanski red razširil na vse krščanske dežele, začel z misijoni med Saraceni in prevzel službe pri papeški kuriji. Jordan reda ni vodil iz pisarne, temveč je potoval po vsej Evropi. Njegova osebnost je izžarevala neznansko privlačno moč. Po njegovi zaslugi je dominikanski red prispeval velik delež k razcvetu verskega življenja. Jordan je tudi v verskem življenju cenil pametno zmernost. Bolj kot mrtvičenje in post je priporočal kreposti: ponižnost in potrpežljivost, krotkost in poslušnost, ljubezen in skromnost. (Čuk 1999, 75–76)

AGATA, mučenka, (+ ok. 251), god: 5. februar

Rodila se je ugledni in premožni meščanski družini v Kataniji na Siciliji. Vzgojena je bila v krščanski veri in se je že kot mlado dekle odločila, da bo živela deviško. Njena lepota je privabljala številne snubce, med katerimi je bil tudi glavar sicilskega otoka, Kvintijan. Zaradi svoje zaobljube je vse snubce zavrnila, tudi Kvintijana. Ko je pod cesarjem Decijem leta 250 izbruhnilo preganjanje kristjanov, je Kvintijan iz maščevanja poskušal Agato s številnimi krutimi mukami pripraviti do tega, da bi prelomila svojo zaobljubo devištva in se odpovedala svoji veri. Agata je kljub hudim mukam ostala stanovitna do smrti. Njeno mučenje, zlasti kruto rezanje njenih deviških prsi, so srednjeveški umetniki pogosto upodabljali. Navadno jo prikazujejo tako, da nosi deviške prsi na krožniku, včasih pa tudi z rogom samoroga kot simbolom devištva. V rokah pogosto drži škarje in klešče ali pa sta ti orodji njenega mučeništva ob njej. Sveto Agato častijo kot posebno zavetnico Katanije in cele Sicilije. Za svojo zavetnico so si jo izbrali livarji zvonov, tkalci in pastirice. Verniki se ji priporočajo, da bi jih obvarovala ognja, nevihte, lakote in potresa.

JANEZ BOSKO (1815–1888), god: 31. januar

Rodil se je v vasici Becchi, blizu Torina. V nežnih letih je izgubil očeta in izkušnja trda mladosti je pripomogla, da je imel izreden posluh za probleme zapuščene mladine. Ko je končal gimnazijo, se je odločil za duhovniški poklic. Bogoslovje je študiral v mestu Chieri in bil leta 1841 posvečen v duhovnika. Po novi maši se je tri leta izpopolnjeval na pastoralnem institutu v Torinu. V teh letih je obiskoval torinske zapore, kjer je našel tudi številne mlade ljudi, ki so prišli v mesto, pa niso dobili dela in so se preživljali z manjšimi tatvinami. Don Bosko se je zavzel zanje in je zanje začel ustanavljati domove, imenovane oratoriji, kjer jim je pomagal, da so se izučili kakšnega poklica, obenem pa jih je tudi versko vzgajal. Za službo revni mladini je leta 1859 ustanovil redovno družbo, ki je po nebeškem zavetniku sv. Frančišku Saleškemu, dobila ime salezijanci. S sodelovanjem sv. Marije Mazzarello je leta 1872 osnoval še žensko vejo salezijanske družbe, Hčere Marije Pomočnice. V Slovenijo so salezijanci prišli leta 1901 in se naselili na Rakovniku, v Ljubljani.