FRANČIŠEK SALEŠKI (1567–1622), god: 24. januar

Rodil se je v Savoji kot prvorojenec plemiške družine. Pri krstu so mu dali ime Frančišek Bonaventura. Oče je bil iz rodu, ki je imelo svoj dom na gradu Sales, zato je dobil priimek Salesius, po naše Saleški. Na njegovo življenjsko pot so odločilno vplivala leta študija v Parizu. Nabral si je odlične izobrazbe, notranje je dozorel, napredoval v duhovnem življenju, poleg tega pa si je pridobil prijateljev in znancev, ki so bili kasneje vodilni v francoskem javnem življenju. Iz Pariza je šel v Padovo, kjer je napravil doktorat iz prava. Frančišek je leta 1593 prejel mašniško posvečenje in kmalu zatem nastopil kot odličen pridigar in zelo iskan spovednik. Ženevski škof je želel pripeljati nazaj v naročje katoliške Cerkve tiste dele svoje škofije, ki so se oprijeli kalvinskega nauka. Tja sta šla misijonarit Frančišek in njegov bratranec Ludovik. V katoliško Cerkev se je vrnilo 70.000 ljudi. Na pobudo ženevskega škofa je postal najprej njegov pomočnik, potem pa redni ženevski škof. Pisal je tudi duhovne spise, od katerih je najbolj znana Filoteja. V njej je pisal, da se prava pobožnost uresničuje v vsakdanjem življenju.

HILARIJ (315 – 367), god: 13. januar

Hilarij je bil doma v francoskem mestu Potiers. Odraščal je v poganski veri, bil je razgledan v modroslovju in pravu, vendar vse to ni moglo potešiti njegovega iščočega duha. Nemir je izginil, ko je dobil v roke Sveto pismo. Kmalu zatem se je dal krstiti skupaj z ženo in s hčerko. Le nekaj let po krstu je v njegovem rodnem mestu umrl škof. Ljudstvo je za njegovega naslednika izbralo Hilarija, ki je to službo sprejel kot težko odgovorno dolžnost. Škof Hilarij je odločno branil pravo vero proti arijanskim zmotam in si s tem nakopal zamero cesarja Konstancija. Za štiri leta je moral v pregnanstvo v Malo Azijo. Tam je svojo vero še poglobil in ob preučevanju grških cerkvenih očetov napisal svoje najboljše delo o Sveti Trojici, v katerem je dosledno zavračal arijanske zmote. Zato so arijanci sami svetovali cesarju, naj Hilarija pošlje domov, sicer jih bo uničil. Po vrnitvi na škofovski sedež je preostanek življenja porabil za pisanje razlage Svetega pisma.

SILVESTER (+ 335), god: 31. december

O življenju papeža Silvestra je ohranjenih veliko zgodb in legend, čeprav je vodil Cerkev v prelomnem obdobju njene zgodovine – v času, ko je cesar Konstantin dal kristjanom v rimskem cesarstvu svobodo in enakopravnost. Po vse verjetnosti se je rodil v Rimu, kjer je kot mladenič bral na tablah na Kapitolu razglas cesarja Avrelijana o preganjanju kristjanov in o razglasitvi sončnega boga za najvišje rimsko božanstvo. Doživel je Dioklecijanovo preganjanje; kot diakon papeža Marcelina je namreč obiskoval kristjane v ječah in jih bodril. Kot diakon in kasneje kot duhovnik je služil še trem papežem. Po smrti papeža Miltiada, leta 314, je bil izvoljen za rimskega škofa in kot dvaintrideseti naslednik apostola Petra je Kristusovo Cerkev vodil enaindvajset let, do leta 335. S Konstantinovo pomočjo je v Rimu zgradil tri veličastne cerkve: sv. Janeza v Lateranu, ki je še danes papeževa stolnica, sv. Petra ob vatikanskem griču in sv. Pavla ob Ostijski cesti.

Ivana Šantalska (1572–1641), god: 12. december

Ivani je pri osemnajstih mesecih umrla mati, zato je oče sam prevzel vzgojo otrok. Vcepil jim je gorečo ljubezen do Boga in jih utrdil v odločnem premagovanju samega sebe. Ta očetova vzgoja je položila temelje Ivanine svetosti. Po očetovi volji se je dvajsetletna poročila in osem let živela v najsrečnejšem zakonu. V njeno življenje je kot strela z jasnega prišla novica, da je njenega moža po nesreči, na lovu ubil njegov prijatelj. Bog ji je poslal tudi hude notranje preizkušnje: mučili so jo verski dvomi in duševna zapuščenost. Vse to jo je pripravljalo na nove velike naloge, katere ji je namenil Bog. Prišla je v stik s Frančiškom Saleškim, s katerim sta skupaj ustanovila red Marijinega obiskanja. To je bilo leta 1610, Cerkev pa je nov red potrdila leta 1618. Ko je postala redovnica ji je bilo 38 let, v samostanu pa je živela še 31 let. Uspešno je vodila mlado redovno družbo vse do smrti 13. decembra 1641. Kot svetnico jo Cerkev slavi predvsem zaradi tega, ker se je izkazala v štirih življenjskih stanovih: kot devica, žena, vdova in redovnica.