MARJETA KASIJSKA, (1381–1457), god: 22. maj

Bila je otrok sončne italijanske pokrajine Umbrije. Že zgodaj je rada premišljevala Kristusovo trpljenje in se pokorila. Poročila se je z možem, ki je bil znan po nagli jezi in surovosti, da se ga je vse balo. Z njim je preživela osemnajst let v zakonu, kjer je z blagostjo in potrpljenjem ublažila možev značaj. Rodila sta se jima sinova, dvojčka. Preden sta odrasla je družino zadela nesreča, saj so umorili moža in očeta. Marjeta je morilcem odpustila, sinova pa sta podedovala očetov jezljivi značaj, zato sta sklenila, da se bosta maščevala, vendar sta kmalu drug za drugim umrla. Marjeta je tako ostala sama, stara štiriintrideset let. V njej se je zbudila mladostna želja, da bi šla v samostan. Napotila se je v samostan avguštink v bližnjem mestu, vendar so jo odslovili, ker vdov niso sprejemali. Po pripovedovanju življenjepiscev so se ji v sanjah prikazali svetniki, ki jih je najbolj častila: Janez Krstnik v spremstvu Avguština in Nikolaja Toletinskega. Ti so jo ponoči pripeljali skozi zaklenjena vrata v samostan. Ko je zjutraj začudenim nunam povedala, kako je prišla v samostan, so naposled njeni prošnji ustregli. Svetništvo je dosegla z razdajanjem kot bolniška negovalka.

ATANAZIJ, (295 – 373), god: 2. maj

Atanazij je bil po rodu Grk iz Aleksandrije v Egiptu, kjer se je rodil leta 295. Odraščal je v času zadnjega in najhujšega preganjanja kristjanov pod Dioklecijanom. Njegovi starši, globoko verni, so ostali živi, čeprav se mučeništva niso bali. Sinu so omogočili vsestransko izobrazbo. Nekaj časa je bil v asketski šoli pri sv. Antonu Puščavniku. Po vrnitvi iz puščave, okoli leta 320, ga je aleksandrijski patriarh posvetil v diakona in ga vzel za svojega tajnika. Kmalu se je moral spoprijeti z arijanizmom, ki naglaša, da je Jezus vmesni člen med Bogom in človekom, kar so koncilski očetje leta 325 v Niceji obsodili kot krivoverstvo, k čemur je pripomogel tudi Atanazij z jasnim učenjem, da je Jezus Kristus pravi Bog in pravi človek. Leta 328 je bil Atanazij izvoljen za patriarha v Aleksandriji in s tem postal voditelj, več kot stotih škofij v Egiptu. Pristaši arianizma so ga večkrat preganjali, zato je moral večkrat v izgnanstvo. Za vedno se je vrnil na svoj škofovski sedež 1. februarja 366, kjer je egiptovsko Cerkev vodil še sedem let.

JURIJ, (+ ok. 303), god: 23. april

Njegov življenjepis je pomešan s slikovitimi legendami iz katerih je težko razbrati zgodovinsko jedro. Ena od teh legend govori, da je Jurij rešil deklico iz zmajevih krempljev, zmaja pa ubil. Zmaj pomeni nevero ali poganstvo. Podoba velja za vse zmagovalce nad Božjimi sovražniki od nadangela Mihaela dalje. Najstarejše izročilo pravi, da je Jurij dal življenje za Kristusa pod perzijskim kraljem Dacijanom, vendar se v tem imenu skriva ime rimskega cesarja Dioklecijana. Zdaj na splošno prevladuje misel, da je prestal mučeništvo pod Dioklecijanom okoli leta 303. Cerkve in ustanove posvečene sv. Juriju so razširjene po vseh krščanskih deželah od Etiopije do Gruzije, katera ima po tem svetniku celo ime (Georgija). Cerkve na vzhodu že od prvih časov slave njegov spomin 23. aprila; tega se drži tudi latinski zahod, razen oglejskega patriarhata, kjer so njegov god že od nekdaj praznovali 24. aprila. To je veljalo tudi za slovenske dežele južno od Drave. Po novem se tudi mi pridružujemo vesoljni Cerkvi.

BENEDIKT LABRE, (1748–1783), god: 16. april

Rodil se je v vasi Amettes v Franciji kot prvi od petnajstih otrok. Starši so želeli, da bi vsaj eden izmed njih postal duhovnik. Najbolj sta računala na Benedikta, zato sta ga poslala k očetovemu bratu, ki je bil župnik. Ta je nečaku posredoval prvo znanje latinščine, vendar Benedikt ni kazal posebne vneme za učenje. Bolj sta ga pritegovala molitev in premišljevanje. Bil je nagnjen k samotarjenju, zato je žele vstopiti v kakšen samostan, kjer redovniki v samoti molijo. Po stričevi smrti je bil nekaj časa doma, potem pa so ga starši zaupali stricu po materini strani, ki je bil dober in spokoren duhovnik. Ta je Benedikta najprej priporočil kartuzijanom, ki so ga sprejeli, potem pa so ga zaradi pomanjkljive izobrazbe odslovili. Poskusil je biti pri trapistih, toda ko je bil v samostanu, je bil ves razdvojen. Po dveh mesecih mu je predstojnik svetoval: »Božja previdnost te ne kliče v naš samostan; pojdi, kamor ti veli notranji glas.« Benedikt je postal »blodeči romar« in v tem je našel svoj popolni notranji mir. Do smrti je živel kot romar in berač in na ta način v popolni svobodi oznanjal evangelij.