MARTIN IZ TOURSA, (316–397) god: 11. november

Martin se je rodil v Panoniji, sedanji zahodni Madžarski. Proti volji staršev je z dvanajstimi leti prosil za sprejem med katehumene. Na krst je čakal šest let. Pri petnajstih je stopil v državno vojsko in postal častnik gardne konjenice. Znana je zgodba o tem, kako je Martin nekega mrzlega zimskega dne pred mestnimi vrati v Amiensu presekal svoj častniški plašč in  ga polovico dal od mraza prezeblemu beraču. Ponoči se mu je prikazal Kristus, ogrnjen s tem plaščem, in mu dal vedeti: »Vse, kar storite ubogim, storite meni.« Martin se je poslovil od vojaške službe in se odločil za duhovniški poklic. Želel je živeti v samoti, zato si je zunaj mesta Poiters, kjer je živel, postavil celico. Sčasoma so se mu pridružili mnogi učenci in tako je blizu mesta Tours zrastel samostan. Leta 371 je bil izpraznjen škofijski sedež v Toursu. Verniki in duhovniki so za novega škofa izvolili Martina. Od tedaj je bil Martin skrben pastir svoje črede. Ljudstvo ga je kmalu po njegovi smrti začelo častiti kot svetnika.

JANUARIJ, (+ 304), god: 19. september

Ob izbruhih ognjenika Vezuv so Neapeljčani v procesiji nosili ostanke sv. Januarija in bili prepričani, da so na njegovo priprošnjo rešeni vsega hudega. Še danes se vsako leto na njegov praznik zberejo v stolnici, molijo in pojejo. Na glavni oltar prinesejo Januarijevo glavo, shranjeno v dragoceni skrinjici ter monštranco z dvema stekleničkama njegove krvi. Temnikasta strjena kri postane za nekaj časa tekoča, nato pa se spet strdi. Januarij se je najverjetneje rodil v Neaplju sredi tretjega stoletja v ugledni družini. Postal je duhovnik in kmalu tudi škof v mestu Benevent severovzhodno od Neaplja. Med Dioklecijanovim preganjanjem so zaprli njegovega prijatelja sv. Sozija ter druga dva diakona in nekaj kristjanov. Januarij se je odpravil v Neapelj, kjer mu je uspelo skrivaj priti v ječo, da je tam zaprte kristjane tolažil in spodbujal k srčnosti. Ob nekem takem obisku so ga prijeli in peljali pred cesarskega namestnika Timoteja. Ker ga ta ni mogel pripraviti do tega, da bi zatajil vero, ga je dal grozovito mučiti. Po mučenju ga je dal, skupaj z drugimi kristjani,  obglaviti.

PETER IN PAVEL (1568–1591), god: 29. junij

Praznik apostolskih prvakov Petra in Pavla nas simbolno spominja, da stoji Cerkev na skali, ki je Kristus ter, da ima Cerkev predvsem misijonsko poslanstvo. Oboje združujeta apostola Peter in Pavel. V Matejevem evangeliju lahko beremo, da je Jezus pooblastil Petra, da v njegovem imenu prevzame odgovornost za Cerkev. Iz tega izhaja tudi ime Peter, ki pomeni skala. Vendar lahko že v istem odlomku beremo, da lahko tudi voditelja Cerkve vodi hudič, kar je izraženo v Jezusovih opozorilnih besedah Petru: »Poberi se! Za menoj, satan!« Peter se je namreč takoj za tem, ko mu je Jezus zaupal vodstveno službo, čutil tako močnega, da je želel voditi celo Jezusa. To pa ni samo Petrova skušnjava, ampak skušnjava vsakega kristjana. Apostol Pavel je po spreobrnjenju začel goreče oznanjati evangelij. Kmalu je začutil, da je potrebno evangelij oznaniti vsem narodom, zato je oznanjal evangelij po vsem tedanjem rimskem imperiju. Povsod je oznanjal cerkvene občine in jih pozneje spodbujal tudi s pismi. Peter in Pavel sta dokončno izpričala vdanost Kristusu z mučeniško smrtjo v Rimu.

ALOJZIJ GONZAGA (1568–1591), god: 21. junij

Izšel je iz plemiške družine Gonzaga, rodil pa se je na gradu Castiglione blizu Gardskega jezera. Vsi so se bali, da ne bo preživel, tudi za mater so izgubili upanje. Otroka so krstili v sili na ime Alojzij. Preživela sta oba. Pobožna mati je otroka zgodaj naučila »umetnosti molitve« in dobrote do revežev. Oče pa ga je že v nežni otroški dobi začel uriti v vojaških spretnostih, ker ga je določil za dediča mejne grofije. Vzel ga je s seboj v vojaški tabor, kjer je bilo okolje vse prej ko zdravo za otroško dušo. Na srečo tam ni ostal dolgo. Vrnil se je k materi in ob njej začel misliti na to, da bi vse življenje posvetil Bogu. Ko mu je bilo dvanajst let, si je izbral geslo: »Kaj je to za večnost?« in v luči tega gesla vse presojal. Skoraj dve leti je skupaj s starši in bratom preživel na španskem dvoru. Tam je živo začutil, da ga Bog kliče k jezuitom. V Družbi Jezusovi je preživel šest let in ves čas je bil vsem vrstnikom pa tudi starejšim članom reda vzor pobožnosti in zvestobe redovnim pravilom. Alojzij je umrl še kot bogoslovec, potem ko se je med strežbo kužnim bolnikom tudi sam okužil. Vsem, ki so stali ob njegovi postelji je dejal, da se »odpravlja na pot v nebesa«.