MEDARD (457–560), god: 8. junij

V otroških in fantovskih letih se je Medard ukvarjal s kmečkimi opravili. Ko je začel o svojem življenju razmišljati malo globlje, je skleni, da postane duhovnik. Po nekaj letih škofijske šole je prejel mašniško posvečenje. Tedaj mu je bilo triintrideset let. Nato je štirideset let goreče deloval kot dušni pastir. Bil je vnet pridigar, s svojim spokornim življenjem pa je bil najlepši zgled svetniškega duhovnika. Vse, kar je imel, je delil revnim, zato ni čudno, da so ljudje po smrti škofa v mestu Vermandoisu hoteli imeti za naslednika Medarda, čeprav je bil tedaj star že 73 let. Tudi kot škof je živel spokorno, tako kot prej. Da bi osebno spoznal čim več svojih vernikov, je obhodil vse kraje svoje škofije,. Ko je umrl škof v mestu Tournayu, so verniki želeli biti podrejeni Medardu. Tako je svetnik upravljal dve škofiji, ki sta se v 12. stoletju združili. Del nove škofije je bil še poganski in Medard je imel trdo delo, da je iztrebil malikovalstvo in ljudem oznanil evangelij ljubezni.

IVANA ORLEANSKA (1412–1431), god: 30. maj

Ivana Orleanska je živela v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. S trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, ki jo je opominjal k zglednemu življenju in k pogostemu obisku cerkve. V tem glasu je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. 6. marca se je pojavila na dvoru v Chinonu in omahljivemu kralju Karlu VII. dejala, da jo Jezus pošilja, da osvobodi Orleans. Poldrugi mesec kasneje se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Kmalu je izpred Orleansa pregnala Angleže ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. Dosegla je še nekaj uspehov, pri izpadu iz mesta Compiegne pa so jo zajeli Angleži. Škof Peter Cauchon, ki ga je njena osvobodilna vojska pregnala k Angležem, se ji je hotel maščevati. Prišla je pred cerkveno sodišče, kjer so jo obsodili zaradi krivoverstva in čarovništva. Obsodili so jo na smrt na grmadi. Osemnajstletna Ivana je pred smrtjo molila za vse navzoče in izdihnila z Jezusovim imenom na ustnicah.

BERNARDIN SIENSKI (1380–1444), god: 20. maj

Rodil se je v kraju Massa Marittima, ki je spadal v tedanjo republiko Sieno. V nežni mladosti je izgubil najprej mater, nato še očeta in k sebi so ga vzeli očetovi bratje v Sieni. Omogočili so mu najboljšo izobrazbo. Študiral je pravo, ob tem pa se je zanimal tudi za Sveto pismo in bogoslovne knjige. V svojem dvajsetem letu je stregel kužnim bolnikom v sienski bolnišnici in tudi sam zbolel. Ostal je suh in bolehen vse življenje, kljub temu pa je zmogel silne napore in je le malo počival. Pri dvaindvajsetih letih se je odločil postati frančiškan. Ko je bil posvečen v duhovnika, je prevzel skrb za bolnike v bolnišnici della Scala, poleg tega pa je zgradil nov samostan za brate, ki so se odločili za višjo popolnost. Leta 1417, ko je bil izvoljen za vikarja toskanske province, se je preselil v Fiesole. Prvič je nastopil namesto nekega pridigarja, ki je nenadno zbolel. Nalogo je opravil s takim zanosom in vplivom na duše, da so šele tedaj spoznali njegov govorniški talent. Od takrat so ga vabili na vse strani in povsod je nastopal kot Božji sel in zastopnik Božjega reda na zemlji. Bernardin je umrl na apostolskem pohodu na poti v Aquilo.

LEOPOLD MANDIČ (1866 – 1942), god: 12. maj

Njegov god obhajamo na njegov rojstni dan. Rodil se je namreč 12. 5. 1866 v Hercegnovem v črnogorskem Primorju kot dvanajsti, najmlajši otrok zakoncev Petra Mandiča in Dragice Carevič. Pri krstu so mu dali ime Bogdan. Doma je ostal do svojega šestnajstega leta. Začutil je živo željo, da postane misijonar in delavec za edinost med verujočimi. To željo je hotel uresničiti v kapucinskem redu. Jeseni 1882 je prišel v kapucinsko semenišče v Vidmu (Udine), kjer je ostal dve leti. Maja 1884 je dobil redovniško obleko in redovniško ime Leopold. Po letu noviciata je šel v Padovo študirat filozofijo, nato pa v Benetke teologijo. V duhovnika je bil posvečen 20. 9. 1890 v Benetkah. Predstojnike je prosil naj ga pošljejo za misijonarja na slovanski Vzhod, vendar zaradi njegovega rahlega zdravja in govorne napake njegove prošnje niso uslišali. Njegovo »misijonsko« delo je bilo spovedovanje. Kot spovednik je ostal v Benetkah sedem let, potem je bil tri leta predstojnik kapucinskega samostana v Zadru. Med 6. 4. 1905 in 9. 9. 1906 je deloval tudi v Kopru. Od leta 1909 pa do smrti je deloval kot spovednik v Padovi.